Depardieu ni storil ničesar takega, kar ne bi pred njim storilo mnogo njegovih galskih sodržavljanov – filmskih igralcev, športnikov in finančnikov – vendar se na nikogar doslej ni usul tolikšen plaz kritik. Razlogi so jasni: kriza, socialistična vlada, ki zahteva, da bogati prispevajo več, in ravnanje priljubljenega državljana, ki bi lahko služilo za zgled drugim. Bogati so dogodek izkoristili za grožnjo, da bodo vsi zapustili Francijo. Na plan so znova privlekli Lafferjevo hipotezo, da z višanjem davkov država zbere manj davkov, kot če bi jih znižala.

Depardieu ima razloge, da je pri izbiranju nove domovine pokazal večjo ljubezen do Rusije kot do Belgije: če bi se odločil za Belgijo, bi pri vsakem milijonu dohodkov prihranil pri davkih četrt milijona, v Rusiji pa ga bo več kot pol milijona. To, da mu politiki očitajo pomanjkanje domoljubja, je čisto svetohlinstvo: država od državljanov pričakuje bolj moralno ravnanje, kot ga je sposobna sama. Če mu potnega lista ne bi preskrbel Putin, bi mu ga ponudila vrsta drugih držav. Lahko bi se tudi odločil za tajni račun v Švici ali kaki od drugih davčnih oaz, ki obstajajo samo zato, da lahko bogataši pri njih skrivajo denar. Švica razpolaga z dva tisoč milijardami evrov tujih državljanov, ki se izogibajo plačilu davkov brez resne bojazni, da bi jim kdo hotel kaj hudega. Zelo sramežljivo poskušajo dobiti nekatere države od Švice nekaj nepobranih davkov, vendar bo Švica popustila le ob pogoju, da ji ne bo treba razkriti imen svojih strank.

Seveda bi vodilne svetovne države z lahkoto prisilile eksotične državice, da prenehajo podpirati utajevalce davkov. Prav tako bi z učinkovito zakonodajo lahko ukrotile lastne državljane. V obratnih primerih so namreč zelo učinkovite. Tako na primer Svetovna trgovinska organizacija uspešno preprečuje, da bi Indija, Brazilija ali Južnoafriška republika proizvajale generična zdravila po tako nizkih cenah, da bi bila dostopna njihovim najrevnejšim državljanom. V interesu profita svojih multinacionalk so ZDA pripravljene uvesti sankcije proti najsiromašnejšim državam na svetu, in če to ne bi zadostovalo, bi jim pač zrušile vlade. Ali še kaj hujšega. Ampak ko gre za pohlep najbogatejšega odstotka, ga vlade podpirajo. Prvič zato, ker prav ta odstotek odloča, kdo vlada in kakšne zakone piše, in drugič zato, ker tudi vladam in strankam koristi neobdavčen denar na tajnih računih, s katerim si plačujejo volilne kampanje in še marsikaj drugega.

Za razliko od bankirjev, finančnih manipulantov, korumpiranih politikov in izkoriščevalcev delovne sile je Depardieu denar zaslužil z lastnim delom. Njegov zaslužek je resda pretiran, če ga primerjamo z zaslužkom znanstvenika, ki je prispeval k poznavanju genoma ali razvoju zdravila, ampak na to Depardieu nima vpliva: zaslužki slavnih igralcev morajo biti čezmerni zato, da dobro služijo tudi tisti, ki se pasejo ob njihovem koritu. Dokler so ljudje pripravljeni plačevati visoke cene vstopnic, je njihovo plačilo po zakonu ponudbe in povpraševanja pošteno zasluženo. Ampak ker za lastne potrebe nihče ne potrebuje toliko denarja, je prav, da se preko davkov vrne ljudem, ki so kupili vstopnice. Petinsedemdeset odstotkov je na prvi pogled veliko, vendar se mi ne zdi pretirano. Ali ne ostane že pri prvem milijonu več kot dovolj za udobno življenje? In ali je četrt milijona v vsakem naslednjem milijonu res tako malo, da bodo sposobni posamezniki prenehali z delom, češ da se jim to ne izplača?

Seveda pa Depardieuja ne obsojam, če v okviru zakonov išče načine, da bi plačal manj davka. Ko francoska ali katerakoli druga podjetja selijo svojo proizvodnjo v države, kjer lahko bolj kot doma izkoriščajo delovno silo, in zato domače delavce postavljajo na cesto, jih nihče ne poziva k domoljubju; po neoliberalni paradigmi je to vzorčen primer povečevanja konkurenčnosti. Zakaj si Obelisk ne bi smel izbrati bolj konkurenčnega davčnega okolja?

Francija je dovolj velika in močna država, da bi skupaj z drugimi močnimi državami naredila red na področju davkov. Nekaj takega kot svetovni davčni sistem, ki bi brez izjeme pobiral davke na enak način od vseh državljanov in tako v kali zatrl manipulacije. Današnja informatizacija to omogoča. Ampak dokler države tega nočejo storiti, pri čemer jih vodijo nepošteni in mračni interesi elit, naj nikar ne obsojajo drugih državljanov, če izkoristijo možnosti, ki so jih te elite namenile samo sebi.