Mož in žena

Intimna kronika

Čeprav deluje zelo drugače kot Beli trak, Funny Games USA in Skrito, če omenimo samo zadnje tri filme (med seboj se seveda močno razlikujejo), ima Ljubezen (Amour, 2012) prepoznaven Hanekejev podpis. Tu je občutek groze, prav tako neizogibnost toka dogajanja, prvini, ki sta značilni za njegov opus. Film je minsko polje za gledalca. Ne tako očitno kot Funny Games USA (2007) ali Skrito (Cache, 2005), vseeno pa pelje gledalca v navidez nedolžne prizore in mu pri tem podtakne kakšno pretresljivo odkritje. Končno je tudi oblit s tistim humanizmom, ki dela filme tega velikega režiserja tako boleče.

Haneke ostane humanist tudi med največjim strahom in ponižanjem. Njegovi različici Funny Games (avstrijska iz leta 1997 in ameriška iz 2007) sta govorili o psihopatski dvojici, ki zlorabi in ubije družino. Filma je posnel, da bi gledalcem (predvsem ameriškim) pokazal, da je hollywoodska doktrina junaškega nasilja prevara. Moč filma pa je ležala v empatiji, ki smo jo čutili do te tričlanske družine in njenih jalovih poskusov preživetja.

Ljubezen se začne v značilnem Hanekejevem slogu. Policisti in gasilci zrušijo vrata in vdrejo v stanovanje. Hrup. Nelagodna živahnost. Dezorientacija (Kje smo? Kaj se dogaja?). Nekaj hudo smrdi. Najdejo staro žensko, ki leži mrtva na postelji. V rokah drži šopek rož in rože na blazini obkrožajo njeno glavo. Sledi naslov filma z belimi črkami na črnem ozadju. Naslov je iskren, ker nas bo film popeljal v samo osrčje ljubezni, in to zakonske ljubezni. To je tisto središče, v katerem obstajata le mož in žena (ali življenjska sopotnika sploh), ko odpade vse razen para, ki je obstajal na začetku skupne življenjske poti. Haneke film olupi vsega nepotrebnega, ostanejo le ljubezen in sočutje ter neizgovorjeno razumevanje in požrtvovalnost, ki prevevajo konec skupne življenjske poti.

Anne in George (Emmanuelle Riva in Jean-Louis Trintignat), upokojena učitelja glasbe, živita v elegantnem in prostornem pariškem stanovanju. Srečamo ju na recitalu bivšega učenca. Ko se vrneta domov, opazita, da je nekdo poskušal vdreti v stanovanje. Sredi noči se Georges zbudi in vidi, da žena bedi. Ne ve, kaj je narobe. Med zajtrkom Anne okameni. Ne odgovarja in ne reagira na besede moža. Ko stanje mine, se ničesar ne spominja. Georges jo sprašuje, kaj je bilo narobe, a ona ne ve, o čem govori. Ko si poskuša naliti čaj, ne more zadeti skodelice.

Zaseda

Njuna hči Eva (Isabelle Huppert) pride na obisk. Z Georgesom sedita v dnevni sobi. Ona govori o možu, o denarju, o tem, kako dobro njun sin igra Händla, o moževi nezvestobi. Šele ko povpraša o materini operaciji, razumemo, da je minilo kar nekaj časa od prejšnjega prizora. Izvemo, da je bila Anne operirana in da je njen kirurški poseg »med tistimi petimi odstotki, ki ne uspejo«. Gre za značilen režiserjev prijem: dati gledalcu odmor po pretresljivem prizoru med Georgesom in Anne, vpeljati nov lik in potem gledalcu odkriti, kot iz zasede, da so se stvari močno poslabšale.

Ko pozneje Eva sedi ob materini postelji in ji govori o nepremičninah in ji Anne poskuša odgovoriti, osupli opazimo, da komaj govori in sestavlja misli. V prejšnjem prizoru je bila lucidna. Tako tudi izvemo, da jo bolničarka, ki skrbi zanjo, zlorablja. In se prvič zbojimo za Georgesa, ko se z njo sooči. V primerjavi z ženo je krepak, ko pa se sooči z mlado bolničarko, prvič opazimo, kako krhek je in da bi mu lahko fizično prizadejala. Haneke je, podobno kot Alfred Hitchcock in Sam Peckinpah, vedno želel pri gledalcu izzvati nagonsko reakcijo. Ustvariti filmski prostor, v katerem nikoli ne vemo, katero hudo in boleče človeško presenečenje nas čaka.

Eva in njen mož postaneta nepomembna v situaciji, v kateri se Georges in Anne zapreta v svoj svet. »Živita svoje življenje,« Georges pove svoji hčeri. »Pustita nama najino. Prav?« Film zelo natančno oriše izolacijo bolezni; kako nedobrodošle in nekoristne postanejo opazke drugih; kako bolečina ustvarja občutek sramote in željo izogniti se zdravim. »Rad bi vam samo povedal, da naju z ženo impresionira, kako ravnate s to situacijo. Klobuk dol,« soprog hišnice pove Georgesu. Ampak takšne besede so odveč, ker nihče zares ne more razumeti, kaj se dogaja Georgesu in Anne. Haneke nas popelje v sam pekel, ko gledamo (in poslušamo) Georgesa, ki poskuša tolažiti svojo ženo s pripovedovanjem zgodbe iz svojega otroštva, medtem ko ona brezupno vpije »Boli!«.

Ljubezen v človeški stiski

Ljubezen ustvari tudi občutek neizogibnega propadanja in s tem tudi spoznanje, da so vsi poskusi Georgesa, da Anne olajša breme, le slabi udarci proti neizbežnemu. Kot v prejšnjih Hanekejevih filmih gre v Ljubezni za nasilje. Le da gre tu za nasilje časa in narave nad človeškim telesom in umom; edino vrsto nasilja, ki se ji ni mogoče izogniti. Ljubezen je polna sledi tega nasilja, ki je oblika ponižanja; ponižanja odrasle ženske, ki ima vse življenje za sabo, in njenega moža, ki gleda ponižanje svoje življenjske sopotnice iz dneva v dan.

Haneke in izjemna Emannuelle Riva ter Jean-Louis Trintignant to upodobijo na način, ki je hkrati kliničen in prisrčen. Georges vidi, da je Anne močila posteljo. Ko ji to pove, se ona pretvarja, da ne razume. Veliki plan njenega molčečega osramočenega obraza je priča nasilju in ponižanju. Film ustvari nelagodno ravnovesje med sramoto enega in poskusom drugega, da bi jo omilil. »Saj ni pomembno,« reče Georges, medtem ko Anne sedi nebogljena na robu postelje. Ko jo prenese v voziček, jezno oddrvi po stanovanju.

Kot ponavadi pri Hanekeju ne dobimo vseh odgovorov, saj bi to pomenilo, da je zaokrožil svojo zgodbo in odgovoril na vsa vprašanja, kot je sicer značilno za konvencionalen narativni film. To pa je prav tisto, česar Haneke ne bo naredil. Tako kot v prejšnjih filmih bo ostala neka prvina filma, ki štrli ven. Ostalo bo nekaj drobnih, neodgovorjenih vprašanj, ki mučijo (ali le motijo) gledalca po ogledu. A to niti ni tako pomembno. Režiser in njegova odlična igralca ustvarijo predirljivo ozračje bolezni, umiranja in ljubezni. Hanekejev film je neustrašna kronika ljubezni med možem in ženo v njunih največjih stiskah.