Uro in pol pozneje ji je postalo jasno, da bo zamudila na železniško postajo, a nič zato, prijatelj bo razumel, da je na avtocesti gneča, in bo gotovo počakal. Malo jo je res zmedlo, ko je po štirih urah vožnje prečkala belgijsko-nemško mejo in na avtocesti zagledala tablo »Aachen«, a najbrž je pametni GPS zaradi gneče izračunal, da je lažje iti naokoli: sicer pa, odkar je Evropa združena, je vse to ena sama velika država in vse evropske ceste lokalne. Prvi senca dvoma je gospo Sabino obšla, ko je v večernem mraku nekje v bližini Stuttgarta – zaskrbljena, ali bo prijatelj na železniški postaji razumel, da zamuja – zaradi raztresenosti doživela manjšo nezgodo. Preden je prišla nemška policija in ji zaračunala tristo evrov kazni, se je že znočilo in odločila se je, da prespi v motelu ob avtocesti. Celo ko je naslednjega dne popoldne zvesto sledeč Michelovim navodilom prečkala avstrijsko-slovensko mejo, zanj ni imela niti enega podvprašanja: on že ve, če GPS pravi, da je iz predmestja Bruslja do železniške postaje najhitreje preko Nemčije, Avstrije in Slovenije, on ve, zakaj je tako, za živega človeka je računalniška pamet nedoumljiva in ni modro dvomiti vanjo.

Da morda vendarle nekaj ni v redu, je prvič resno pomislila, ko jo je zanesljivi GPS v nedeljo pred mrakom pripeljal na konec Evrope, na mejni prehod Bregana, in jo je ob tabli z zapletenim napisom »Hrvatska« neki tip v okorni angleščini zaprosil za potni list. Da bi bedaki iz Bruslja železniško postajo zgradili tako daleč, je niti ne bi tako presenetilo, da pa bi jo zgradili zunaj Evropske unije, to je celo za njih preveč. Edina razlaga – je pomislila – je, da so jo v to smešno državo postavili zaradi nižjih stroškov in prihranka, to ne bi bilo nič nenavadnega, kajti če velika podjetja selijo proizvodnjo v države tretjega sveta, se najde neka oddaljena logika tudi v tem, da Belgijske železnice tja preselijo bruseljsko železniško postajo.

Da nekaj definitivno ni v redu, je gospa Sabina končno ugotovila šele, ko jo je uro ali dve pozneje ujela noč in severne bruseljske železniške postaje ni zagledala niti, ko je peljala mimo mesta z nenavadnim imenom Zagreb. »Vozite tristo kilometrov naravnost«, jo je Michel s prijetnim glasom usmeril proti Beogradu, preden je Sabina vendarle dojela, da jo vodič že ves čas odkrito vleče za nos, in se odločila, da izklopi napravo, ustavi svojo jetto in obrne nazaj. Naslednjega dne, v ponedeljek pozno zvečer, po tri tisoč kilometrih vožnje, je končno prispela domov v Solre-sur-Sambre, kjer so jo že tri dni iskali obupani sin in belgijska policija.

Namesto na slabo uro vožnje oddaljenem bruseljskem Gare du Nord je Belgijka pristala tisoč petsto kilometrov jugovzhodneje. Dva dni je potrebovala gospa Sabine, da je podvomila v vsevedni satelitski navigator, druga noč jo je morala ujeti v balkanskih soteskah, da je prišla do sklepa, da se je GPS nekako, morda, vendarle – zmotil.

Sabina ni neumna baba, pa naj nas še tako mika, da bi se zatekli k stereotipom o ženskah za volanom: ona le pripada svojemu času, je eno izmed milijarde človeških bitij, ki danes bolj verjamejo računalniku kot lastnim očem. In ki to povsem neverjetno možnost – to, namreč, da se tudi računalnik lahko zmoti – dojamejo šele, ko se v soboto zjutraj odpravijo na mestno železniško postajo in se v nedeljo zvečer znajdejo na drugem koncu sveta.

Kajti računalniki se motijo. In če se je motiti človeško, potem smo vendarle prišli do konca in naredili popolne stroje, stroje, ki mislijo kot ljudje, delajo kot ljudje, govorijo kot ljudje in se motijo kot ljudje. Gospa Sabina, saj ste dojeli, ni neumna: neumen je njen satelitski vodič Michel.

Mimogrede, istega dne, ko se je gospa Sabina odpravila po prijatelja na železniško postajo, je ekipa inženirjev, ki vzdržujejo IBM-ov superračunalnik Watson, računalniško pošast, ki je zaslovela z zmago na televizijskem kvizu Challenge, sporočila, da so morali iz Watsonovih elektronskih možganov odstraniti en cel spominski modul, ker je – soočen s težjimi problemi ali bolj zapletenimi situacijami – začel preklinjati.

Da bi bolje razumel ljudi in lažje komuniciral z njimi, je imel Watson v svojem velikanskem spominu naložen Urban Dictionary, slovar slenga in ulične govorice. Kot pravijo pri IBM, je stvar delovala brezhibno, dokler ni nekega dne na zapleteno vprašanje izpraševalcev superračunalnik odgovoril: »Sranje!«

Kar se IBM-ovega genija Watsona tiče, tudi on – kot Michel – le pripada svojemu času, je eden izmed milijarde računalnikov, ki jim ljudje verjamejo bolj kot lastnim očem. In ki za razliko od nas brez težav ugotovijo, da so ljudje neumni, zato jih nesramno in odkrito vlečejo za nos. Ali preprosto na glas rečejo: »Sranje!«