Z vidika ekonomije kot znanosti je mea culpa Blancharda in Leigha pomemben korak naprej. Prvič zato, ker sta to poznana in pomembna ekonomista Mednarodnega denarnega sklada, ki je bil že z ustanovitvijo zadolžen, da pazi na svetovno finančno infrastrukturo. Drugič zato, ker sta bila sposobna priznati, da sta se zmotila, in s tem ohraniti znanstveno koherenco. Tretjič pa zato, ker sta s tem priznanjem implicitno razbila avreolo Mednarodnega denarnega sklada kot institucije modernega kapitalističnega ekonomskega (in ne samo gospodarskega) sistema, ki naj bi izhajal predvsem iz neoliberalnih predpostavk. Če ni dovolj ilustracija, da institucija, ki jo vodi Evropejec (celo dvakrat zaporedoma Francoz), pač ne more biti neoliberalna, potem sta Blanchard in Leigh s svojim kesanjem in napotilom, naj se varčevalni ukrepi omilijo, gotovo naredila korak naprej pri tem, da bo Mednarodni denarni sklad (morda) sčasoma začel dobivati v javnosti drug obraz.

Pomen državne intervencije

A ključ kesanja Blancharda in Leigha ne zadeva samo vprašanja institucij, njihovih receptov za reševanje krize ali celo njihovega položaja v mednarodni skupnosti, ampak odpira ključno vprašanje ekonomije kot znanosti ter njene metodologije. Ekonomija, že od avstrijskih prispevkov, vedno bolj teži k numerizaciji in matematizaciji. Njena metodologija tako že stoletje zapušča (ne da bi ji ga uspelo zapustiti) družboslovje in se naslanja na metode naravoslovja. In vse to ni nič posebnega, saj vsi želimo družbene pojave ujeti v modele, ker si jih tako lažje predstavljamo. Problem nastane, ko želimo te modele ali izračune razložiti, saj modelov ne moremo razložiti ad factum (po dejstvih), ampak jih moramo interpretirati.

In tu se ekonomija popolnoma loči od naravoslovja. V kemiji je jasno: če karbid poškropiš z vodo, poči. V ekonomskih modelih pa žal ni tako, saj model vedno pokaže izračune za konkretne podatke. In na podlagi teh podatkov lahko interpretiraš dogodke, ki so te podatke dali. A samo te. Ne moreš pa (oziroma lahko, a v zelo omejenem dosegu) predvideti, kaj se bo s strukturo modela dogajalo v prihodnosti, saj so njegove osnovne spremenljivke živa bitja, ki spreminjajo razpoloženje iz minute v minuto. Posledično bi morali biti ekonomski modeli procesnega značaja, spreminjati bi se morali iz trenutka v trenutek, iz prostora v prostor. In še v teh primerih bi bilo »napovedovanje prihodnosti« znanstveno tvegano, predvsem pa nevarno početje.

Posledično lahko ugotovimo, da matematizacija ekonomije (kot metoda) sama po sebi ni napačna. Napačna so posploševanja in nepopolne interpretacije (te pač ne sodijo v polje matematike, ampak prej sociologije in psihologije, kar ekonomijo spet uvršča med čiste družboslovne znanosti), ki jih na podlagi »objektivnih modelov« (kar je spet znanstvena zmota, ker ne moreš dobiti objektivnega modela, če vanj vložiš subjektivne spremenljivke) ekonomisti proizvede(mo)jo.

A poleg znanstvenega vprašanja, ki smo ga pokazali zgoraj, Blanchard in Leigh odpirata tudi političnoekonomsko vprašanje, kako iz krize. V svoji analizi implicitno priznavata, da sta podcenila določene dejavnike, in izpostavljata osnovno psihološko vprašanje »ekonomskega strahu«, ki vpliva na odločanje posameznika za delovanje v ekonomiji. Namreč, če bi bili posamezniki racionalni, kot to privzema osnovna ekonomska teorija, potem se tok gospodarstva ne bi ustavljal, kot se ustavlja zaradi njihove iracionalnosti. Naj razložim z osnovnim primerom. Kriza je čas, ko so pod vprašajem številna delovna mesta. Ker je posameznike strah, da bodo izgubili svoje delovno mesto, denarna sredstva namesto v potrošnjo dajejo v »šparovec«. Posledično povpraševanje pada, kar pripelje do povečane ponudbe nad povpraševanjem. Potrebe po proizvodnji se zmanjšujejo, odpuščajo se delavci. Posamezniki se še bolj zbojijo za svoje delovno mesto in še več sredstev usmerjajo v varčevanje. Krog se tako zavrti znova in neštetokrat. Edini izhod iz krize je, da pri posameznikih prebijemo spiralo ekonomskega strahu. To pa lahko doseže le država s svojo intervencijo.

Namesto pokore Nobelova nagrada

Ta intervencija mora biti zasnovana smelo, a z jasnimi cilji ter prilagojena realnim razmeram. Varčevanje se mora voditi vzporedno s politiko trošenja, pri čemer mora biti ta usmerjena v produktivno trošenje, tj. tisto trošenje, ki bo na dolgi rok nosilo dodatne »denarce«. Če danes vložimo en evro in čez leto dobimo 80 centov, je to neproduktivno. Če pa danes vložimo 1 evro, čez leto pa se nam povrne (neposredno ali posredno) 1,1 evra, potem smo naredili dobro investicijo. Tako moramo paziti, da ne varčujemo ali trošimo preveč naenkrat, ampak selektivno. Ključ uspeha je, da vsi ukrepi, tako varčevalni kot ukrepi trošenja, dajejo posamezniku občutek stabilizacije razmer, saj se bo šele v takem okolju odločal za lastno trošenje.

Glavna naloga političnih odločevalcev, po mnenju Blancharda in Leigha, je tako, da varčevanje ad absolutum (ne glede na cilj) zamenjajo s produktivnim varčevanjem ter da z državnim intervencionizmom ponovno zaženejo nacionalno ekonomijo. Produktivno varčevanje pa ni in ne more biti uravnilovka. So sektorji, kjer se da varčevati več, in so sektorji, kjer je varčevanje lahko pogubno. Vsaka država mora sama, v okviru svoje ekonomske politike, določiti tiste sektorje z visoko dodano vrednostjo, kjer se velja varčevanju na vso moč izogibati.

Še ena stvar, ki je ne smemo pozabiti. Produktivno trošenje zajema tudi reforme, ki jih je treba izvesti, da bi lahko država napredovala v blaginji. V Sloveniji te reforme zajemajo tako zasebni kot javni sektor. Javni sektor mora postati bolj vitek (kar pa ne pomeni klestenja po uravnilovki, ampak predvsem preoblikovanje po produktivnosti in potrebnosti), učinkovitejši in začeti ponujati boljše (k porabniku usmerjene) usluge. Sočasno mora podjetniški sektor še veliko narediti za izboljšanje produktivnosti, konkurenčnosti, predvsem pa proaktivnosti pri prodoru na tuje trge. Svet namreč ni omejen samo na relacijo Skopje-Milano-München, ampak je veliko večji.

Vse povedano vodi do enega zaključka. Blanchard in Leigh sta s svojim kesanjem odprla eno ključnih vprašanj sodobne ekonomije, in sicer, kako se primerno odzvati na krizo, ki smo ji priča (in ki, verjamem, ni zadnja). Njuna ugotovitev je, da je treba začeti z bolj proaktivno politiko premagovanja krize, začenši z večjim investiranjem države. To bo zagnalo tudi večji investicijski cikel podjetij ter prebilo spiralo ekonomskega strahu pri posameznikih, ki se bo odrazila v večji potrošnji. Ekonomski tok se bo le tako začel spet obračati. Upam, da bo svet na ugotovitve Blancharda in Leigha kaj hitro našel odgovor, če ne, se bo spirala krize še zožila.

A med čakanjem spremembe smeri ekonomskega razmišljanja »evropskega dreamlinerja« lahko vseeno naredimo nekaj koristnega za znanost. Blanchardu in Leighu, zaradi znanstvene poštenosti, lahko namesto pokore morda podelimo raje Nobelovo nagrado.

Docent dr. Boštjan Udovič je asistent na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani.