Navdajata me dva močna občutka. Prvi je radosten in poln upanja. Izhaja iz množične udeležbe na spominski komemoraciji. Množična udeležba ni bila le posledica lepega vremena, pač pa predvsem temnih oblakov, ki prekrivajo Slovenijo in zastirajo pogled Slovencev v jasno prihodnost.

Prisotnost več tisoč ljudi, mladih in starih, delavcev, upokojencev, izobražencev, kulturnih ustvarjalcev in vseh drugih, kaže na veliko enotnost državljanov v zahtevi po korenitih družbenih spremembah tako v delovanju političnega sistema v smeri večje neposredne demokracije kot pri spreminjanju ekonomskih odnosov za ohranitev socialne in pravne države, utrjevanje solidarnosti, družbene odgovornosti, razmer za ustvarjalno delo vsakega državljana ter spoštovanje človeškega dostojanstva, zagotavljanje varnosti in svobode človeka.

Drugi občutek pa je prav nasproten temu in izhaja iz vašega govora, gospod predsednik, predvsem iz tega, česar niste povedali, pa bi na tem mestu in ob tem času kot predsednik države morali reči, in to jasno in odločno, če se štejete za predsednika Slovencev. To je bila vaša obveza v spomin na duhovno sporočilo, ki so nam ga zapustili padli.

V vašem govoru ni bilo niti z besedo omenjeno to, kar se v Sloveniji dogaja že nekaj mesecev, skratka nobene omembe o vseljudskem uporu, ki ga na srečo doživljamo v Sloveniji. Prav tako niste rekli nobene o uničevanju in rušenju pravne in socialne države, o demontaži kakovostnega javnega sektorja, kaj se dogaja z izobraževanjem, znanostjo in z odnosom do kulture, zakaj se nam je zadnja leta sesulo gospodarstvo. Domoljuben in zaveden človek je pričakoval, da boste na tem mestu in ob takšni priložnosti rekli kakšno besedo o tem, da je to, kar je storil slovenski narod, ko se je uprl okupatorju, in sedanji protesti v bistvu isti narodov obrambni refleks za samoohranitev dostojnega življenja in lastne prihodnosti. Ali pa tega iz vašega virtualnega sveta ne vidite, ker je zaradi oblastne omame pogled preveč zamegljen? Se morda bojite lastnega naroda in o njegovih upravičenih zahtevah ne želite govoriti, ker bi vas bruseljski birokrati ošteli?

Resda danes nismo okupirani s tujo vojsko in vojaško mašinerijo, smo pa okupirani od svetovnega finančnega kapitala in z njegovo finančno mašinerijo. Resda nas okupator ne ubija fizično, nas pa socialno in duhovno. Tudi tega ne vidite? Prav tej okupaciji in domači politični eliti, ki mu zvesto služi, se civilna družba in aktivni državljani upiramo danes.

Vaš govor je bil v glavnem namenjen ohranjanju evropske ideje in odpravljanju nezaupanja do nje. V protestih državljani ne izražamo nasprotovanja do evropske ideje, prej nasprotno, vendar želimo Evropo suverenih držav in svobodnih evropskih državljanov ter vseh, ki v njej živijo. Žal se Evropa razvija v smeri, da postane birokratska institucija, s pomočjo katere bodo finančni oligarhi obvladovali in vladali državam, državljanom in upravljali gospodarstvo, tujci pa bodo vedno bolj nezaželeni. Vi ste na strani tega procesa, saj ste že ob nastopu predsedniške funkcije napovedali zmanjševanje državne suverenosti in njeno prenašanje na evropske birokrate. Prav ta proces, ki ga levjesrčno podpirate, ogroža evropsko idejo in je podlaga za rast nezaupanja med državljani. In temu procesu, ki je nasprotje evropski ideji združenih držav in svobodnih državljanov, nasprotujemo. Razumete to razliko?

Drži to, kar ste poudarjali v svojem govoru, da je potrebna enotnost in da je treba stopiti skupaj, kot je bilo to vedno v odločilnih zgodovinskih časih slovenskega naroda. Toda povejte nam, gospod predsednik, o čem naj se po vašem poenotimo in kam se bomo odpravili, ko bomo stopili skupaj. Morda o tem, da podpiramo politične elite v njihovih prizadevanjih za ukinjanje socialne in pravne države, o tem, da demokracijo nadomešča diktatura, o tem, da pot do napredka vodi prek demontaže socialne in pravne države, rušenja izobraževanja, raziskovalnega dela in kulture, da se proda in pokrade vse, kar je še ostalo? Morda imate v mislih, da vsi skupaj stopimo v bataljon velikega vodje in njegove vizije enega velikega vodje in slepega, vodenega, vernega in pokornega ljudstva?

Vedite pa, gospod predsednik, Slovenci smo se že poenotili in stopili skupaj. Tega niste opazili? Osemdeset odstotkov, tako pravijo neodvisne raziskave, nas sodeluje ali podpira zahteve, ki se oblikujejo na protestih državljanov, ki jih izraža civilna družba in jih sintetizira v jasen progam in družbeni projekt nove razvojne paradigme. Kje je pri tem snovanju predsednik države? Državljani v tej enotnosti in strnjeni vrsti pač več ne vidimo elit političnih strank, ker je prav v njih izvor večine težav, s katerimi se srečujemo. Prav te so nas varale, nam ukradle državo, vzele dostojanstvo in nam skrile prihodnost. Povsem enotni smo v tem, da zahtevamo, da se naredi takojšen konec križarskemu pohodu po državi, ki ubija socialno in pravno državo, jemlje dostojanstvo in vsako perspektivo ljudem ter jih dela revne sužnje. Zato zahtevamo odstop vlade in predčasne volitve, ki bodo v parlament pripeljale neodvisne in samostojne poslance, ki ne bodo ujetniki političnih in drugih elit ter s tem kapitalskih apetitov.

Gospod predsednik! Ali res verjamete neoliberalnim dogmam in mitom, da smo v krizi zato, ker smo trošili več, kot smo ustvarili, da imajo delavci in delavke v Gorenju previsoke plače, da je šolnikov preveč in da za svoje plače naredijo premalo, da so kulturniki tisti, ki jih mora rediti realni sektor, in podobnim zgodbam? Že leta 2008, ko si besede kriza niste upali izgovoriti in ste uporabljali izraz »gospodarska negotovost«, Janša pa je trdil, da kriza Slovenije ne more zajeti, sem v javno objavljeni kolumni jasno razložil in povedal, da so vzroki krize v delitvi in nikakor ne v potrošnji. Poglejte si podatke o rasti akumulacije v finančnem sektorju v zadnjih tridesetih letih. Ta izhaja iz delitve, ki jo diktirajo svetovni finančni kapital in njegovi oligarhi. Še leta 2011 je akumulacija v finančnem sektorju kljub krizi porasla za 1000 milijard evrov in skupno presegla nekaj letnih družbenih proizvodov evropskega gospodarstva. Zadolževanje je zato le nujna posledica sistema, ki zahteva nenehno rast finančnega sektorja, sicer se ta sesuje. Zadolženost ni vzrok, zadolženost je posledica modela delitve, ki ga prinašata neoliberalna religija in njen ekonomski model s finančnim sektorjem. Ko boste to dojeli, gospod predsednik, boste tudi delovali drugače, če niste v službi kapitalskih oligarhov. Res je, da gospodarji sveta tega ne bodo priznali, pa čeprav to dobro vedo, saj bi morali, če priznajo izvirni greh, reforme izvajati v tem segmentu družbene reprodukcije, torej spreminjati model delitve in ne zmanjševati potrošnjo. Če bi to priznali in bi politika ustrezno ukrepala, bi to pomenilo, da se jim bo zmanjšalo bogastvo, predvsem pa oblastna moč. Ta je slajša od samega virtualnega bogastva. Se zavedate, da je vsa evropska politika in birokracija, tudi vi osebno, v njihovi službi? Ali veste, koliko denarja in s tem v Sloveniji ustvarjenega družbenega proizvoda vsako leto odteče mimo davčnih blagajn na račune v davčne oaze ali na druge načine neposredno v finančni sektor? Primerjajte bilance uspeha Krke in Leka. Razlika v višini dobičkov je neposreden prihodek finančne industrije. Objavljeni podatki povedo, da je v teh dvajsetih letih samo v davčne oaze odteklo najmanj 25 milijard, še v letu 2011 1,6 milijarde. Večina tega denarja izvira iz javnih naročil in špekulativnih nepremičninskih ter drugih kazino poslov. Vse črne luknje v naših bankah imajo v enaki višini pluse (beri vloge) na bančnih računih nekih drugih bank. Če k temu pridamo še podatek, da je v Sloveniji najmanj 10 milijard družbenega proizvoda, ki se ustvari v sivi ekonomiji, je jasno, kje so vzroki naše zadolženosti. Tok denarja mimo davčnih blagajn v davčne oaze ni naključen, je sistemski. Je del okupacijskega načrta, gospod predsednik. Plačilni promet v Sloveniji je danes nekaj takega, kot bi bil cestni promet brez prometnih znakov in brez policistov na cesti, ker so pri maši, šef pa pri nadškofu.

Pa saj je v interesu finančne industrije, da denar odteče mimo davčnih blagajn v davčne oaze, ki so pomembne postojanke finančne industrije, ker si morajo državne blagajne zaradi tega izposojati taisti denar in zanj plačevati visoke obresti, kot si jih v finančnem sektorju zaželijo in jih preko bonitetnih hiš določajo v finančni industriji. Boste rekli, gospod predsednik, da to določa trg?

Slovenija ni v tako globoki krizi samo zaradi svetovne krize. V krizi bi bila tudi, če svetovne ne bi bilo; ta je le priročen alibi vsem, ki so jo doma poglobili in so zanjo krivi. Že nekaj let iz dneva v dan spremljamo medijska poročila o tem, kaj se je dogajalo v našem realnem sektorju in z državno lastnino vseh teh dvajset let. Izvor katastrofalnega upravljanja v Sloveniji je prav v elitah političnih strank, gospod predsednik. Pa ne boste rekli, da to izvira iz nevednosti in neznanja. Izvira iz znanja in vednosti, gospod predsednik.

To so in še več je takih vprašanj, ki pestijo in tiščijo v jarem in bedo slovenski narod in so vzrok naše krize. Vi, gospod predsednik, pa govorite o neki virtualni enotnosti in vsega tega ne vidite ali pa nočete videti.

Če bi slovenski politiki stopili na stran državljanov, civilne družbe in aktivnih državljanov, ki smo že stopili skupaj in ponujamo novo razvojno paradigmo, ki jo poznate, saj vam je bila ponujena že, ko ste bili predsednik vlade, a ste jo vehementno zavrnili, bi Slovenija že stopala po poti izhoda iz krize. Ker obstoječe politične elite tega niso sposobne storiti in ostajajo na strani sodobnega okupatorja, idejno in moralno iztrošene, ujete v lastne oblastne interese, špekulativna in druga omrežja ter zavezane služenju svetovnim finančnim oligarhom, se samo še poglabljamo v krizo. Se tega zavedate, gospod predsednik?

Spokojen naravni gozd, ki je bil nema priča zadnjim vzdihljajem Pohorskega bataljona, je bil idealen simbolni kraj, da bi stopili na stran državljanov, ki smo že stopili skupaj in podprli zahteve, ki jih izražamo v medijih, na ulicah, trgih in v vsakodnevni medsebojni komunikaciji.

Gospod predsednik! Imam kanček upanja, da ne boste le zamahnili z roko in rekli, da imam kot vsak državljan pač pravico izraziti svoje mnenje, in se boste vsaj za hip vprašali, kaj pa, če je vse to res. Vem, da bo karavana šla dalje, vse dokler ne bo ostala povsem sama, brez ljudstva, v puščavi. Vi ste na čelu karavane.

SILVESTER KOPRIVNIKAR, Velenje