Četrti dan odprtega prvenstva Avstralije v tenisu s skoraj 40 stopinjami Celzija v senci je bil na stadionu številka 3 v znamenju drame s srečnim koncem za Blaža Kavčiča, čeprav se je njegova zmaga po skoraj petih urah igranja končala z oživljanjem.
Slovenec je leta sanjal o srečnem žrebu na turnirju grand slam, kar se mu je po zmagi nad nosilcem Brazilcem Thomazom Bellucijem v prvem krogu tudi uresničilo, saj je dobil avstralskega kvalifikanta Jamesa Duckwortha. S svojo normalno igro bi nasprotnika pospravil v najkrajšem času, toda zgodilo se je najhujše. Kavčič je namreč ves čas dvoboja igral nesproščeno in v krču, poganjal ga je le adrenalin. Avstralec je v petem nizu vodstvo Slovenca s 5:2 izenačil in ubranil še tri zaključne žoge. Potrebne je bilo še pol ure igre (skupno 4 ure in 52 minut), da je Kavčič zmagal šele s šesto zaključno žogo. V transu se je poveselil na igrišču z visoko dvignjenimi rokami, nekako prišel do garderobe, potem pa ga je zmanjkalo. Nekaj podobnega se mu je zaradi nesproščenosti ob velikih pričakovanjih zgodilo že leta 2010 na turnirju v Umagu.
Tako so nam v novinarsko središče v parku Melbourne sporočili, da ni zmožen odgovarjati na vprašanja in da bo naslednjih šest ur prespal pod skrbnim zdravniškim nadzorom. Je pa namesto njega prišel trener Blaž Trupej, tudi sam vidno izčrpan od vročine in trpljenja ob igrišču ter v velikih skrbeh za svojega varovanca: »Skoraj pet ur nesproščenosti in igranja v krču je pripeljalo do popolnega šoka in izčrpanosti. Stalno razlagam Blažu, da je konec sanj o zmagah na turnirjih serije future in challenger, treba bo s hladno glavo misliti na zmage na velikih turnirjih in uvrščanje čim više na turnirjih grand slam. Potem bodo sami od sebe izginili šoki sreče in nesproščenosti.«
Blaža Kavčiča sta v garderobi obiskala tudi Grega Žemlja in trener Žiga Janškovec, prek Twitterja pa je sporočil: »Po dvoboju sem doživel fizični kolaps. A trenutno sem precej srečen, vendar nisem prepričan, ali je to le zaradi zmage ali zaradi morfija.« Ko so ga organizatorji v Melbournu popravili, da ni prejel morfija, temveč ustrezno sredstvo za sproščanje mišic, pa je dodal: »Hecal sem se glede morfija. Rad bi se zahvalil zdravniškemu osebju, ki mi je pomagalo pri velikih bolečinah in stalo ob meni ves čas.«
Nasprotnik James Duckworth (navijači so njegovo igro spremljali s posnemanjem glasov rac; zaradi priimka – »duck« pomeni raca) je prišel pred avstralske novinarje razočaran in utrujen, vendar ni niti za trenutek govoril o srečni zmagi Slovenca. Kot pravega športnika ga je najprej zanimalo Blaževo počutje: »Oba sva se borila za preživetje, mene so obupno pekli podplati, grabili so me takšni krči, da se niti premikati nisem mogel, in mislim, da tudi na drugi strani mreže ni bilo drugače. Nisem srečen ob porazu, upam le, da tako hudih preizkušenj ne bo več!«
Novinarji, ki so zaradi hude vročine dogajanje na igriščih večinoma spremljali na ekranih v dobro ohlajenem središču dvorane Rod Laver, so vsi nenadoma hoteli zgodbo o Blažu Kavčiču, celo Francoze je zanimalo, kdo je Slovenec, ki bo v naslednjem krogu stal pred njihovim Jojem Wilfriedom Tsongajem, sedmim nosilcem.
Po Gregi Žemlji (na lanskem grand slamu v New Yorku proti Janku Tipsareviću) je Blaž Kavčič drugi Slovenec, ki se je uvrstil med 32 najboljših na grand slamu, kar je spoštovanja vreden rezultat. Ob Blažu in Gregi je Aljaž Bedene tretji slovenski teniški igralec na poti v visoko družbo.
Pravzaprav je prva prava dama slovenskega tenisa Katarina Srebotnik po zanesljivi zmagi v prvem krogu turnirja dvojic v Melbournu z Moskovčanko Nadio Petrovo blestela najbolj zaradi zadovoljstva, da sta se z Rusinjo tako imenitno ujeli. In kar je najpomembnejše, sicer odločna Petrova je dopustila, da je Katarina »šefica«, ki vodi igro, obe pa odločeni, da prideta čim dlje v turnirju. Res je, da Katarino rahlo motijo pogosti klici po njeni uradni izjavi, da ne bo več nastopala za slovensko reprezentanco v Pokalu federacij. Pri 32 letih, ko mora o vsem odločati sama, tako o igri kot o preživetju v športu, se je odločila, da priložnost dobijo mlajše. Zaveda se, da jo bodo mogoče pogrešali, toda zdaj je izjemna priložnost, da se reprezentanca pod novo kapetanko Tino Pisnik na novo postavi in taka ostane čim dlje.
Pisnikova, ki je bila tudi sama sijajna igralka, nima težav s preživetjem, saj je lastnica dobro obiskanega gostinskega lokala blizu pohorske vzpenjače, tako da je mesto kapetanke tudi počastitev za njeno teniško pot. Reprezentanca ima najmočnejše orožje v Poloni Hercog, mlada Nastja Kolar trenira v Avstriji pod okriljem sponzorja iz Rusije, Andreja Klepač neutrudno igra turnirje dvojic, vedno pa je nekje blizu tudi Maša Zec Peškirič.
