Znova se nam je pripetil slabši prvi polčas. V slačilnici se je najbrž razmišljalo v smeri, da takšne predstave ne gre ponoviti in da je treba začeti igrati bolj agresivno, bolj srčno. Med odmorom je bilo verjetno drugače v beloruskem taboru. Predvidevam, da so se Belorusi bolj ubadali z visoko prednostjo petih golov kot s pristopom na začetku drugega polčasa, kjer se je tekma vnovič odprla. Ko so zapravili dve, tri žoge v napadu, so Belorusi izgubili kompas, kar je bila voda na slovenski mlin. S trdno obrambo in učinkovitostjo v napadu je bila to povsem drugačna podoba slovenskih rokometašev, ki je odpirala pot k četrti zmagi na prvenstvu.
Odločile so izkušnje našega tabora, saj vemo, da so Uroš Zorman, Dragan Gajić, Sebastian Skube, Gorazd Škof in drugi odigrali že mnogo težkih tekem. V zadnjih minutah smo zdržali tudi ob igralcu manj, ko so Belorusi naivno spustili Zormana do strela. Kdor našega kapetana pozna, je vedel, kakšna bo akcija za zadetek, Belorusi pa so se napačno postavili. Kot je bilo pričakovati, je največja nevarnost nasprotnika pretila prek Sergeja Rutenke, ki je v drugem polčasu ostal brez energije. V ključnih trenutkih mu je zmanjkalo moči. Ko je v obrambi igral na diagonalni strani, ni preveč tvegal, zato mu je Jure Dolenec večkrat ušel. Na koncu je bil tragična figura, ko je naredil prekršek za sedemmetrovko in bil izključen.
Po novi zmagi ima Slovenija odprto pot do lažjega tekmeca v osmini finala. Vsekakor je udobneje igrati z Madžari ali Egipčani kot z gostitelji Španci ali Hrvati. Torkova zmaga nad Poljsko je zdaj prišla še bolj do izraza, saj bi bili proti Belorusiji v primeru poraza še bolj živčni. Sobotni dvoboj s Srbijo tako prinaša poslastico večera in boj za prvo mesto v skupini. Ocenjujem, da imata obe reprezentanci približno enake možnosti za uspeh. Veliko bo odvisno od razpoloženosti srbskega vratarja Darka Stanića, Slovenija pa je v malenkostni prednosti zaradi izkušenj in daljše klopi.
