S Heaven so The Walkmen znova potrdili, da so kljub žanrskim oscilacijam in nekaterim arhaičnim shemam stanoviten bend, ki zna nadaljevati napovedano avanturo. Spomina je namreč v njih ravno toliko, da jih lahko postavimo v neko izhodišče, vse drugo pa je domena eksperimenta, znotraj katerega ima vsak član zasedbe na voljo dovolj prostora, da zgodbi vtisne svojo identiteto. Najpomembneje pa je to, da bend kot celota deluje enotno in uigrano. Tako imamo na poti v nebesa malce hermetičnosti, malce topline, malce odsotnosti in malce samozadostnosti. Prav ta – mestoma celo varljiva – emotivna nedoslednost je trenutno njihov največji adut. Če se osredotočimo na prehod med Lisbon in Heaven, namreč opazimo, da prejšnji poudarki (Southern Heart) ne komunicirajo z nami na enak način, kot so še na ljubljanskem koncertu, temveč so dobili neki vzporedni zorni kot, kar daje slutiti, da The Walkmen veliko materiala ustvarjajo sproti, na podlagi impresij, ki se plemenitijo na poti iz newyorškega eksperimentalnega bazena in nazaj vanj. Vendar tega ne počnejo brezglavo, temveč z veliko umetniške potrpežljivosti (Line By Line) in senzibilnosti (Song for Leigh).
Največji domet aktualnega albuma – kot tudi samih The Walkmen – je, da nima nič skupnega s trenutno ponudbo iz sorodnega miljeja. Ne predstavlja niti odkritja niti kakega novega kulturnega ali drugačnega premika. Prav tako ne izstopa iz razvrednotene sedanjosti, saj se fantje niso odločili za najlažje retro pristope. Raje kolobarijo med različnimi rešitvami, se tu pa tam malce zapletejo, a se vedno – vsaj za zdaj – brez prask tudi izvlečejo. To jim omogoča občutek za selekcijo in inovativne rešitve (vpoklic soulovskih kadrov v dialogu z »orbisonovskim« sentimentom v No One Ever Sleeps), ki nenehno spreminjajo optiko albuma. The Walkmen so preprosto band, ki se mu glasba še vedno intenzivno dogaja. Že zgolj zato kličejo na repete.
