Odsek za zgodovino je imel dva uslužbenca. Raziskovalec Sandi Volk je zdaj na čakanju in ne sme hoditi v službo. Njegova kolegica Dragica Ule dela samo še ob sredah. Knjižica, kjer ima odsek za zgodovino domicil, je poleg časopisa Primorski dnevnik morda najbolj pomembna kulturna ustanova Slovencev v Italiji. Tako o njej govorijo v drugih institucijah, ki so se konec lanskega leta znašle v podobnem položaju kot knjižnica. Italijanska država je šele decembra nakazala 60 odstotkov sredstev, ki so namenjena delovanju knjižnice. Tako kot druge sorodne ustanove tudi knjižnica čez leto najema posojila za svoje delovanje, ki jih vrne, ko dobi iz Rima nakazan denar. Za lansko leto jih je prišlo štirideset odstotkov manj kot prejšnja leta. Ker je tudi Slovenija za deset odstotkov zmanjšala dotacije slovenskim institucijam v Italiji, so se začeli ukrepi zmanjševanja zaposlenih in siromašenja dejavnosti.
Knjig ne kupujejo
»Letos ne kupujemo knjig, ker ne vemo, ali jih bomo imeli s čim plačati,« je povedala knjižničarka Ksenija Majovski. »Ta trenutek krijemo samo najnujnejše stroške delovanja, za eno uro smo tudi skrajšali delovni dan. Pred desetimi leti so bile zaposlene štiri knjižničarke, zdaj sva samo dve.«
Deluje kot knjižnica splošnega značaja, ki pa zbira in arhivira pisne dokumente Slovencev v Italiji.
»Pomemben del knjižnice je arhiv,« je rekel Sandi Volk, ki je uradno še vedno uslužbenec knjižnice. »V državnih arhivih je zelo malo gradiva o Slovencih, ker so ga med fašizmom sistematično uničevali. V arhivu odseka pa je veliko osebnih arhivov in dnevnikov. Na mikrofilmih so denimo vsi letniki časopisa Edinost, ki jih ni mogoče dobiti nikjer drugje. Tukaj je spravljen zgodovinski spomin Slovencev v Italiji na način, ki omogoča sistematično znanstveno delo.«
Podpora italijanskih zgodovinarjev
Skrb ljudi, ki delajo v sorodnih institucijah, je prav v tem, da bo s krizo knjižnice ohromljeno vsakdanje študijsko delo ljudi, ki knjižnico uporabljajo kot inštrument svojega raziskovalnega dela. »Knjižnica je odprta za vse,« je rekla Ksenija Majovski. »Od dijakov in študentov do zgodovinarjev.«
Ogrožena je samoumevnost, s katero v knjižnico hodijo ljudje od leta 1949, ko so jo odprli za javnost. Postala je integralni del slovenskega osnovnega in srednjega šolstva ter študijsko okolje za slovenske študente. Uporabljajo pa jo tudi italijanski zgodovinarji, ki se pisanju o Slovencih v Italiji sicer izogibajo. Vendar je skupina italijanskih zgodovinarjev januarja pisala odprto pismo, v katerem nasprotujejo krnitvi zgodovinskega odseka.
Nevarnost, na katero opozarjajo z različnih koncev, je v nadaljnji folklorizaciji Slovencev v Italiji, ki bi s samo ljubiteljskimi institucijami postali zgolj etnografska posebnost, ne pa kulturna in politično barvita skupnost.