Pri nas ni bilo težnje po viteškem boju. Vsaka ekipa ima pravico, da se bori, in ima pravico, da zmaga. Znana je šifra trener-igralci-pogoji. Glede prvih dveh parametrov ACH ne zaostaja, pri zadnjem pa zelo. Klub je v takšni situaciji, ko mora najboljše igralce prodajati, ker tone v rdeče številke, denarja pa ni. Ekonomska kriza trka na vrata. Realnost je zelo kruta.
Igralce razumem, hoteli so pokazati vse. Tekmovalen stres je bil velik, zvezane so imeli roke in noge. V tretjem setu so pokazali bistvo slovenske strategije – lahka konjenica. Zelo lepo je to demonstriral Gregor Ropret. Je šolan igralec, pionirski in kadetski ter zdaj članski reprezentant Slovenije, ki je v Evropi, kar zadeva vzgojo mladih odbojkarjev, velesila. Kadeti in kadetinje so na evropskem prvenstvu, kar je uspelo samo še Rusom in Francozom. Na to in na slovensko stroko sem ponosen.
Slovenci smo tisti, ki smo Italijane učili odbojke leta 1957 prek Trsta. Adi Urnaut in moja malenkost sva učila v taboru visoke šole za telesno kulturo v Rovinju leta 1957, 1958 in 1959, ko je Bor kot slovenska manjšina združil vse sile in bil v prvi italijanski ligi. Italijani so se čudili, od kod mi to znamo, in so nas začeli posnemati, nato pa s kapitalom v klube pripeljali najboljše igralce z vsega sveta. Mi pa še zdaj, kot pred petdesetimi leti, delamo še vedno požrtvovalno s talenti v vseh slovenskih krajih.