Na prvi pogled se zdi, da je policijska hipoteza problematična. Znanost, pravo pa še posebej, namreč razlikuje med prijavljenimi in neprijavljenimi demonstracijami. Prijavljene so tiste, pri katerih se nekdo odpravi na policijsko postajo in policistu pove, da bo določenega dne na določenem mestu in po določenem programu psoval čez režim ali ga celo rušil, ob tem pa plačal še ozvočenje, elektriko in ljudstvu privoščil sendviče. Takemu altruistu zakon pravi organizator demonstracij. Neprijavljene demonstracije imajo enak namen, a ker ni nikogar, ki bi policiji prijavil, da bo rušil režim, potem pa še poravnal stroške, ki jih je imel s protidržavno dejavnostjo, si morajo udeleženci neprijavljenih demonstracij na shod kar sami prinesti megafone, hrano, pijačo in pirotehnična sredstva. Prvi tip demonstracij najraje organizirajo sindikati in politična opozicija, organizatorji drugega tipa pa se običajno potuhnejo v anonimnosti – sumi se, da za njimi stojijo levi ali desni ekstremisti, tajne službe, Al Kaida ali tuje sile.

Zadnje prijavljene demonstracije, tudi take se kdaj pa kdaj pojavijo, so v Sloveniji nazadnje potekale novembra lani. Organizirale so jih sicer štiri sindikalne centrale, a k udeležbi na njih je pozival vsakdo, ki se mu je to zahotelo: civilnodružbene skupine, Sviz (že spet!) in posamezniki; reklamirali so jih na novinarskih konferencah, po internetu ali v medijih. Če bi policijska hipoteza držala, bi to pomenilo, da policija krši avtorske pravice sindikalnih central: njihove parole in zahteve, ki so jih dali vzklikati na demonstracijah, ne bi bile več njihove, ampak last vseh, ki so vabili ljudi, naj pridejo na Kongresni trg. Podobno bi veljalo za račune, ki so jih po demonstracijah morali poravnati sindikalisti. Še več, če bi na tistih demonstracijah poletele kakšne kocke ali bi se drobile izložbe, bi bili po policijski logiki za nastalo škodo odgovorni vsi, ki so pozivali k udeležbi na demonstracijah in ne le tisti, ki so zborovanje priglasili.

Probleme pa ima policijska hipoteza tudi, ko jo je treba preizkusiti na neprijavljenih demonstracijah. Najprej tedaj, ko ugotavlja, da je eden od kršiteljev zakona (Matjaž Hanžek) storil prekršek s tem, da je na spletni strani svoje stranke objavil članek, s katerim je pozival k udeležbi na demonstracijah. Hanžek in drugi, ki so javno agitirali za demonstracije, bodo torej morali plačati, ker so izkoristili svojo ustavno pravico do svobode govora. Zaradi tega kaznovati ljudi je nespodobno, vsaj za prvo republiko to velja, in policija to dobro ve. Kot tudi dobro ve, da ne gre preganjati ljudi ali organizacij, ki so pozivali na neprijavljene demonstracije šele po tistem, ko se jih je domislil nekdo drug in jim tudi določil datum, ko naj bi se izvedele.

Je torej policija neumna? Ne, nikakor ne, saj v resnici le izvaja raziskavo, s katero želi dognati, kateri pogoji morajo biti izpolnjeni, da dva milijona delcev, ki so zaprti v velikem trkalniku, pridobi na masi, njihova energija nesluteno naraste, družba pa se spremeni. Sviz, Hanžek, Lubej ali vojni veterani so za policijsko raziskavo pomembni, ker bi se teh pogojev iz trkalnika nemara lahko spomnili, če bi se soočili z dovolj visoko položnico za plačilo globe. Ali pa, če bi v nadaljevanju raziskovalnega procesa, ki išče tisti božji delec, osnovni gradnik demonstracij, vsaj konstruktivno sodelovali. Upati je, da bo raziskava čim prej dala kakšne rezultate, sicer bodo morali policisti študirati sociologijo, to je pa huda znanost.