Tako kot v soboto je bila tudi včeraj pomembna le zmaga. Šlo je za tekmo, ko že na začetku veš, da si močnejši, zato ne moreš pokazati čisto vsega. O blesteči igri tako v obrambi kot v napadu ne moremo govoriti, proti toliko slabšim ekipam je tudi težko ovrednotiti, na koliko odstotkih je bila Slovenija. Morda na tridesetih, morda petdesetih, a to navsezadnje niti ni najbolj važno. Fantje so igrali ravno toliko, kot so morali, da si ne bi že na začetku privoščili spodrsljaja. Razen vratarja Gorazda Škofa za zdaj ne morem izpostaviti niti enega igralca, kar je glede na oba nasprotnika razumljivo. Škof je včeraj ubranil ogromno čistih strelov. Četudi bi zbral kakšno obrambo manj, to ne bi bilo odločilnega pomena, saj so Korejci v drugem polčasu vidno padli. Slovenija jim je sicer omogočila vrnitev v tekmo, a je zaradi mladosti niso znali izkoristiti. To je povsem druga reprezentanca kot pred leti, ko so Azijci mešali štrene tudi najboljšim ekipam sveta.

Slovenija pravzaprav šele danes začenja tekmovati v Zaragozi, saj bo Poljska prvi resnejši preizkus zrelosti. Pričakujem, da bo motivacija na višji ravni in da se bo v obrambi igralo bolj agresivno. Poljaki so malenkost počasnejši, kar je voda na slovenski mlin, saj naši rokometaši niso med najvišjimi. V napadu bo treba stopiti bolj preudarno in organizirano. Treba bo poiskati pot do ugodnih položajev za strel in ne iskati nepremišljenih rešitev. To bo tekma, ki bo dala odgovor, ali ima Slovenija na tem tekmovanju lahko visoke cilje. Poraženec se bo lahko poslovil od prvega mesta v skupini, kar verjetno pomeni težjega nasprotnika v osmini finala. Ker bo v šlo v tej fazi prvenstva že na boje na izpadanje, je to za Slovence slabše, kot če bi igrali v skupinskem sistemu. Tam si si vsaj lahko privoščiš kakšen slab dan. Zdaj ne bo več tako. Ne smemo si naložiti prevelikega bremena, saj se je že večkrat pripetilo, da smo izgubljali tiste tekme, ki bi jih načeloma »morali« dobiti.