Slovenci so se včeraj dopoldne odrekli treningu, za katerega je bil predviden le 50-minutni termin, kajti tekma je bila že ob 15.45. Kar med ogrevanjem pred tekmo v obupno prazni dvorani (le okoli 500 gledalcev, med njimi dobrih 30 Slovencev) so južnokorejske igralce, ki so se objeli okoli ramen na sredini igrišča in naredili krog, pozdravili vodilni možje njihove rokometne zveze in jih nagovorili z zanosnimi besedami. Med igranjem himne so vsi južnokorejski reprezentanti in člani strokovnega vodstva držali desno roko na srčni strani, le Hyowon Eom je z vojaškim pozdravom (s skrčeno roko in iztegnjenimi prsti na sencah) kot v transu salutiral zastavi svoje domovine.
Kljub lažjemu pretresu možganov in poškodovanemu očesu se je vratar Il Koo Kang znašel na zapisniku, za vsak primer pa je selektor Sang Sup Lee med šestnajsterico postavil še tretjega vratarja. Tudi edini slovenski rekonvalescent Dragan Gajić (poleg Nenada Bilbije, ki ima težave s prstom na roki) je zaigral kljub poškodbi stegenske mišice in dosegel kar štiri zadetke od prvih petih za Slovenijo. V deveti minuti so Slovenci vodili že s 6:0, Azijci pa so odličnega Gorazda Škofa prvič premagali šele na začetku enajste.
A slovenska ofenziva je bila hitro končana, rokometaši iz dežele glasbenega zvezdnika Psyja in njegovega zdaj že legendarnega hita Gangnam Style (v dvorani so ga včeraj zavrteli vsaj petkrat) pa so (ne)pričakovano vstali od mrtvih. Potem ko Slovenci v prvih desetih minutah niso dobili niti enega zadetka, so jih v naslednjih desetih prejeli kar osem, po slovenskem vodstvu le z enim zadetkom (11:10 v 23. minuti) pa je besni selektor Boris Denič vzel minuto odmora. Enaka razlika je bila tudi ob odhodu na odmor, brez fantastičnih Gorazda Škofa (12 obramb v prvem polčasu) in Dragana Gajića (osem zadetkov v 30 minutah) pa bi zagotovo vodili nasprotniki.
Igra Južne Koreje, v kateri vseh šestnajst reprezentantov igra v petih domačih klubih, je bolj ali manj razpadla na začetku drugega dela. V veliki meri tudi zaradi poškodbe zapestja levorokega zunanjega igralca Seha Kima, ki je bil v prvem delu s petimi zadetki iz sedmih poskusov prvi strelec svoje reprezentance. Slovenci so se odlepili na 22:18, nato so se nasprotniki še nekajkrat približali na minus tri, s svojim enajstim zadetkom za 28:22 pa je Gajić osem minut pred koncem potrdil zmago Deničeve ekipe. V končnici se je končno le izkazal tudi Borut Mačkovšek, ki je za štiri projektile z razdalje porabil prav toliko metov.
»Ne bom lagal: boli, zelo boli. Bolj ko je tekma šla h koncu, hujše so bile bolečine v stegenski mišici,« je dejal Dragan Gajić, z enajstimi zadetki iz 13 poskusov prvi strelec tekme. »Začeli smo atomsko, nato pa pričakovano padli, čeprav spet v preveliki meri. V drugem polčasu so zunanji igralci veliko več delali brez žoge, zato si bili Korejci prisiljeni zaigrati obrambo 6-0, ki pa jo je Mačkovšek kot naša dodana vrednost dobro razbijal,« je ocenil »Gajo« in o tekmi s Poljsko dodal: »Upam in želim si tretjega para točk, s katerim bi bili zelo blizu prvemu etapnemu cilju – prvemu mestu v skupini.«
Junak je bil Gorazd Škof, ki je zbral kar 21 obramb in ustavil skoraj 47 odstotkov strelov. »Hitro smo povedli, a prav tako prednost tudi hitro zapravili. V prvem polčasu je bilo še vedno preveč nihanj v naši igri. Zdaj se moramo dobro spočiti in regenerirati do tekme s Poljaki. Ti nam zaradi svoje višine in teže, ki posledično vpliva na manjšo hitrost, bolj ležijo kot Arabci in Azijci. A po drugi strani so boljši 'šuterji',« se zaveda Škof. Na vprašanje, kateri so razlogi za precejšnja nihanja v igri, v šali odgovarja: »Ne vem. S temi stvarmi se ukvarjajo strokovnjaki za glave.«
