Naj je bila »kriva« Bitka na Neretvi, ki je dobila nominacijo za oskarja, ali poplava jugoslovanskih »partizanaric« v 70. letih ali pa enostavno »svinčena leta«, kakor se imenuje obdobje, znano po krilatici Staneta Dolanca »v tej deželi smo na oblasti komunisti«, nekaj od tega je že moralo vplivati na to, da so se na samem vrhu SZDL (Socialistične zveze delovnega ljudstva) vprašali, zakaj Slovenci še nimamo »pravega« ali »velikega« partizanskega filma. Resda nismo imeli bitke na Neretvi, zato pa smo imeli dražgoško bitko. In ne le da so tam dali idejo za »doslej največji filmski in televizijski projekt v Sloveniji«, kot so imenovali Dražgoško bitko (snemati so jo začeli ob koncu januarja 1980), temveč so ustanovili tudi poseben svet, ki je določil tri nosilce projekta, ki naj bi obsegal TV-nadaljevanko v osmih delih in celovečerni film: RTV Ljubljana kot izvajalec, Viba film kot izvršni producent in Kulturna skupnost Slovenije (KSS) kot glavni financer. Kulturna skupnost je že aprila 1979 za ta projekt namenila 20 milijonov dinarjev, ob koncu leta pa je predračunska vrednost Dražgoške bitke znašala že 124 milijonov dinarjev: za področji založništva in gledališča, na primer, je Kulturna skupnost Slovenije na leto namenila po 55 milijonov dinarjev. Glavni scenarist je bil pisatelj Ivan Ribič (po njegovih scenarijih so nastali Dolina miru, Srečno, Kekec in Ne joči, Peter), koscenarista Dušan Jovanovič in Marjan Brezovar, za režiserja pa je bil določen Anton Tomašič. Dražgoško bitko naj bi snemali skoraj celo leto (245 dni), a je minilo še več časa, preden je namesto TV-nadaljevanke v osmih delih in celovečernega filma nastalo – pravzaprav nič.

Septembra 1980 so se v časopisih začele pojavljati vesti o »hudih težavah« v Vibi, ki bi za nadaljevanje snemanja Dražgoške bitke potrebovala še dodatnih 124 milijonov dinarjev. Problematiko Viba filma je obravnaval izvršni odbor KSS in ugotovil, da primanjkuje dokumentacijsko gradivo o Dražgoški bitki in da RTV Ljubljana še ni prispevala svojega finančnega deleža. Na skupščini KSS, ki ji je predsedoval France Štiglic, pa so delegati iz Žalca prebrali pismo, v katerem so obsojali visoke honorarje, ki so jih prejeli nekateri sodelavci pri Dražgoški bitki. Nazadnje se je zadeva vrnila tja, kjer se je začela, torej na republiško konferenco SZDL, kjer so kot glavnega krivca za to, da je projekt Dražgoška bitka obstal pri 30 odstotkih posnetega gradiva in pri 110 že porabljenih milijonih dinarjev, prepoznali Vibo, čeprav je bila v pogodbi za ta projekt kot izvajalec opredeljena RTV Ljubljana. Novembra 1980 je občinska skupščina Ljubljana Center Viba filmu naložila ukrep družbenega varstva, s katerim je bilo odstavljeno vodstvo Vibe (direktor Radovan Teslič, umetniški vodja Goran Schmidt in vodja proizvodnega sektorja Boško Klobučar), ki ga je nadomestil »začasni vodstveni organ« z enoletnim mandatom. Nič takega pa ni doletelo RTV Ljubljana, glede katere je bilo v sklepu občinske skupščine rečeno samo to, naj »zagotovi racionalno trošenje sredstev pri nadaljnji realizaciji projekta Dražgoška bitka«. Predsedstvo republiške SZDL je decembra 1980 za izvršnega producenta Dražgoške bitke določilo RTV Ljubljana in zagotovilo tudi potrebna sredstva (na pomoč je s 50 milijoni dinarjev priskočil sam izvršni svet). Toda skupščina RTV Ljubljana je 24. decembra 1980 ugotovila, da »še vedno niso izpolnjeni temeljni pogoji za nadaljevanja projekta«, in se je zato odločila za »začasen zastoj« realizacije Dražgoške bitke, pod naslednjo točko pa je povišala naročnino.

Toda »začasen zastoj« je postal dokončen, saj ta »največji slovenski televizijski in filmski projekt« nikoli ni bil dokončan. A ni bil le »največji«, ampak tudi oziroma predvsem najdražji. Povprečna cena celovečernega igranega filma je tedaj znašala 10 milijonov dinarjev, kar pomeni, da bi za tistih 110 milijonov dinarjev, kolikor so jih v pol leta potrošili za to, da iz Dražgoške bitke ni nastalo nič, lahko posneli enajst filmov. Toliko jih je slovenska produkcija običajno pridelala komaj v treh letih. A naj je ta največji in najdražji slovenski televizijski in filmski projekt zavozila razsipnost, priložnost hitrega in dobrega zaslužka, nesposobnost, neodgovornost ali kar koli že, dejstvo je, da je bila Dražgoška bitka politični projekt in da je spodletela prav kot projekt s političnim krstom in mandatom. Kar se je naključilo prav v letu Titove smrti. Toda le kakšno »naključje« je vodilo politiko, da je leta 1980 do filma znova zavzela takšen odnos kot pred 35 leti, ko je bila filmska produkcija v funkciji agitpropa? Odgovor bi se lahko skrival v tem, da ni šlo več toliko za film, kakor pa za televizijo: RTV Ljubljana je bila imenovana za glavno nosilko projekta, njej je politika naložila ta mandat, ker jo je pač imela za svoj glavni medij. Zato za polomijo z Dražgoško bitko TV tudi ni bila nič kriva, zanjo je plačal ceno samo filmski producent, Viba film, ki se je že zdavnaj »odvadil« delati filme po političnem naročilu. Nazadnje je produciral film, Nasvidenje v naslednji vojni, ki je verjetno prav po političnem naročilu zelo hitro izginil iz kina. Sicer ni nobenega dokaza, a se vseeno vsiljuje vprašanje, ali nista Vibe doletela ukrep družbenega varstva in kadrovska »čistka« ne toliko zaradi partizanskega filma (Dražgoška bitka), ki ga ni producirala, kakor pa zaradi filma (Nasvidenje v naslednji vojni), ki ga je.