Delate v avtomobilski industriji, eni pomembnejših, ki zaposluje veliko ljudi. Kakšne so napovedi za leto 2013?

Tudi v Nemčiji se letos za avtomobilsko industrijo obetajo nekoliko slabši časi. Govori se o osem do deset odstotkov nižji proizvodnji avtomobilov kot v zadnjem letu. Nemčija tri četrtine avtomobilov izvozi, kar pomeni, da smo zelo odvisni od zunanjih trgov, predvsem Amerike in Kitajske. V zadnjih mesecih nemško avtomobilsko industrijo drži pokonci Amerika, medtem ko se na Kitajskem že pojavljajo dvomi, ali se ta njihova skokovita rast lahko še naprej nadaljuje v takšnem tempu. Postajajo previdnejši. Na splošno v 2013 ne pričakujemo takšne globalne rasti kot v prejšnjih letih, zato je napočil čas, ko se bodo podjetja lahko posvetila izboljšanju svojih notranjih procesov. Tudi pri nas se bomo osredotočili nanje, da bomo še bolj učinkoviti, prilagodljivi in bližje kupcu.

Kdo so zaposleni v vašem podjetju? So to domačini, priseljenci?

V Essnu je veliko priseljencev, saj je bil včasih na tem območju rudnik premoga in težka industrija s Kruppovimi tovarnami, ki je potrebovala poceni delovno silo. Ti priseljenci imajo sedaj že skoraj vsi nemško državljanstvo. Med 220 zaposlenimi v našem podjetju jih ima približno tretjina zaposlenih korenine na tujem. Tako pri nas dela nekaj Turkov, pa nekaj delavcev iz držav bivše Jugoslavije, nekaj Poljakov... Za industrijo v Porurju je značilno, da zaposluje veliko priseljencev, ki na neki način poganjajo kolesje nemškega gospodarstva. Po oceni strokovnjakov naj bi do leta 2017 v Nemčijo imigriralo še 2,2 milijona iskalcev dela, predvsem iz južne Evrope.

V Sloveniji tačas veliko govorimo o izkoriščanju delavcev. Kako ste vi zaznavali odnos do delavca med svojim delom v različnih kulturah?

V Južni Koreji se denimo dela tudi 12 ur na dan, 6 dni na teden, z le nekaj dnevi dopusta in nihče ni nikoli pomislil, da govorimo o izkoriščanju delavcev, saj so takšne delovne navade zasidrane v njihovi kulturi. Seveda so ti delavci plačani za nadurno delo, vendar v Evropi bi kljub temu v tem primeru govorili o izkoriščanju delavcev. Rečem pa lahko, da na Kitajskem pogoji dela predvsem v gradbeništvu niso na primerni ravni in delavci za drobiž delajo po cele dneve ter spijo na gradbišču skupaj z drugimi sodelavci v majhnih kontejnerjih. V tem primeru pa gre po moji oceni za izkoriščanje socialne stiske delavcev.

Nekaj razlik v dojemanju delavcev prinese že sama kultura, ampak v vseh Kolektorjevih podjetjih, kjer sem do sedaj delal, je bila pripadnost delavcev podjetju dokaj visoka. To pa lahko dosežeš samo tako, da dolgoročno vlagaš v razvoj delavca in da ga seveda primerno nagrajuješ.

Veljate torej med iskalci zaposlitve za iskanega delodajalca?

Mi smo v avtomobilski industriji tako imenovani drugi dobavitelj v verigi. Najbolj iskana dela so neposredno pri proizvajalcih avtomobilov, kot so denimo BMW, Volkswagen ali Mercedes-Benz. Prvi člen sta denimo tudi naša kupca Robert Bosch in Continental, za njimi pa smo mi. Lahko se pohvalimo z zelo nizko fluktuacijo delavcev v podjetju in ta dober glas se zagotovo širi v okolju, kjer poslujemo. Na razpisano prosto delovno mesto tako hitro dobimo delavca.

Kje ste osebno začutili najboljše odnose med delavci in delodajalci?

Zagotovo v Južni Koreji. Tam je podobno kot na Japonskem, kjer imajo ljudje v podjetju tako rekoč doživljenjsko službo. Podjetju se pridružijo že v študentskih letih in potem z njim rastejo do upokojitve. Opazil sem veliko pripadnost podjetju in pripravljenost za delo. Ljudje so bili brez prigovarjanja pripravljeni delati ob sobotah in nedeljah, če je bilo treba. V primeru, da je kateri izmed naših kupcev zahteval tehnično podporo oziroma obisk, so se naši zaposleni tudi pozno zvečer ali ob koncih tedna usedli v avto in odpeljali h kupcu ter pomagali pri reševanju težav.

Pa kitajska izkušnja - njihovo gospodarstvo res ponuja toliko priložnosti?

Kitajska je bila resnično pozitivna izkušnja. Tam se velike spremembe ne dogajajo letno, temveč tedensko. Spominjam se železniške postaje, stare, zatohle, vroče je bilo, stali smo v nepreglednih vrstah. Ko sem tja znova prišel čez tri mesece, je bila že zaprta, zraven pa je stala nova, ogromna, popolnoma klimatizirana. Pravijo, da je vsak začetek težak, ampak na Kitajskem je po moji oceni še težje začeti kot drugje po svetu. Ko pa začnejo padati prva naročila, pa lahko v tistem trenutku že začneš načrtovati večjo tovarno.

Omenili ste, da ste fascinirani nad sistemom v Nemčiji. Kaj vas je pritegnilo?

Predvsem to, da si Nemci vzamejo veliko časa, da pripravijo, planirajo, postavijo in na koncu preizkusijo neki nov sistem. Temu posvetijo veliko več časa kot pri nas v Sloveniji ali Aziji. So zelo pikolovski. Pri nas denimo rečemo, »ah, naredimo toliko, da deluje, pa bomo potem sproti izboljševali«, Nemci pa resnično do potankosti načrtujejo in vpeljejo sistem. In ko je enkrat postavljen, je perfekten in potrebuje mogoče le minimalne popravke.

Kako pa tujci, denimo vaši poslovni partnerji, gledajo na slovensko gospodarstvo? Nas imajo za resne?

Danes ni več toliko pomembno, od kje prihaja podjetje, temveč kakšna je njegova zgodba. Za Kolektor lahko rečem, da je mednarodno globalno priznano podjetje in se naši kupci ne sprašujejo toliko, od kje prihajamo. Na koncu je najbolj pomembno, da ponudiš kakovostne ter konkurenčne izdelke in dobro tehnično podporo.

Se morate kot tujec bolj dokazovati?

Zelo odvisno od države do države. Prvič sem se kot tujec počutil v Južni Koreji, ko so se na ulici otroci obračali za mano in name kazali s prstom. Tedaj sem se zavedel, da sem tujec. V Nemčiji pa se težko počutiš kot tujec, si dobesedno v Evropi – doma. Vsekakor pa si kot tujec v podjetju bolj izpostavljen in drugi zaposleni budno spremljajo tvoje delo, zato je vsaj na začetku potrebno veliko dokazovanja, preden si pridobiš spoštovanje in zaupanje.

Vas sicer v tujino ni gnala nuja, ampak želja, pa vendar, kakšne so možnosti Slovencev za delo v tujini, koliko jih srečujete na svojih poteh?

V Essnu jih pri mojem delu ne srečujem veliko. Mogoče je to povezano s tem, da smo daleč od slovenske meje. Bržkone jih je več v južni Nemčiji. Zagotovo pa se je zaradi prostega pretoka delovne sile sedaj v Nemčiji veliko lažje zaposliti kakor pred desetimi leti. Če si nekdo želi zaposlitve v Nemčiji, to lahko tudi uresniči. Le odločiti se mora za to in iti v svet. A ta prvi korak je največkrat najtežji. Mnogi raje iščejo izgovore, zakaj tega še ne morejo narediti. A če čakaš na idealen trenutek, ta najverjetneje nikoli ne bo prišel.

Kot delavec, napoten na delo v tujino, imate prispevke plačane v Sloveniji, za delo pa za vas velja nemška zakonodaja in tamkajšnje pravice. So te ugodnejše za delavca kot naše?

Slovenska delovna zakonodaja se je zgledovala po nemški, zato večjih razlik v tem primeru nisem opazil. O tem lažje govorim v vlogi delodajalca, ker se s tem pogosteje srečujem. Država v Nemčiji delavce dobro ščiti in imajo določene privilegije, po drugi strani pa smo podjetja lahko dokaj fleksibilna pri načrtovanju delovne sile za čas gospodarske krize. Kot zelo dobra se je pokazala možnost skrajšanja delovnega časa. Zaradi nje med krizo ni bilo treba odpuščati in ko so znova prišla naročila, smo lahko obdržali najboljše ljudi in sledili višjim odpoklicem naših kupcev.

V Sloveniji gremo radi na ulice, kako je v Nemčiji?

Delavci v našem podjetju pripadajo zelo močnemu in organiziranemu sindikatu z 2,2 milijona člani, ki kolektivno zastopa pravice delavcev pred delodajalci. Njihov glavni moto je solidarnost, saj za enako delo zahtevajo enako plačilo. Delavske stavke so del pogajanj med sindikatom in delodajalci ter so vedno planirane in dobro organizirane. Sicer pa so organizirane stavke v Nemčiji del vsakdana in Nemci zelo jasno pokažejo svojo zahteve in nezadovoljstvo do države. V primerjavi s stanjem v Sloveniji lahko rečem, da so stavkajoči v Nemčiji bolje povezani in po uradni poti dosegajo spremembe. Spomnimo se samo, kako hitro so ob jedrski nesreči v Fukušimi spremenili energijsko politiko Nemčije.

Zaradi česa bi se še vrnili v Slovenijo?

V tujino sem šel, da bi si pridobil izkušnje, spoznal druge kulture in kako tam posel teče. In moj cilj je zagotovo tudi ta, da se nekoč vrnem v Slovenijo ter doma delim to znanje in z njim prinašam dodano vrednost podjetju, kjer bom delal. Vsako podjetje, ki želi imeti dober proizvod, iskan tudi med tujimi podjetji, mora imeti to globalno širino. Seveda pa gre velika zahvala koncernu Kolektor, ker mi je omogočil moje strokovno izpopolnjevanje že v začetku moje delovne dobe. Prav tak način pošiljanja mlajše generacije na vodenje koncernovih podjetij v tujino je ena od pomembnih kompetenc, ki jih nudi koncern Kolektor svojemu strokovnemu kadru.