Prvi mož bo postal profesionalni nordijski šef

Predsednik SZS Primož Ulaga je prišel na pogovor z več kot enourno zamudo. Nismo mu je zamerili, saj je imel razloge višje stopnje. Poleg tega so nam številni uslužbenci prijazno krajšali čas. Strokovni vodja za smučarske skoke in nordijsko kombinacijo na SZS Tomaž Verdnik nas je celo pogostil z jutranjo kavo iz avtomata.

Lahko rečem, da sem. Največja skrb je izvirala iz finančnega naslova. To so stvari, ki jih ni mogoče rešiti čez noč. Imamo precej finančnih obveznosti, kreditov, v višini 27.000 evrov na mesec, a tako direktorica kot človek, ki skrbi za finance, vozita vlak v pravo smer.

Pričakoval sem, da mi bo izvršni odbor hitreje dal podporo. Vse skupaj se odvija predolgo. Smernice sem imel postavljene, še danes so skoraj enake, a časa za realizacijo potrebujem več, kot sem mislil in bi si želel. Pomembno je, da se ljudje, ki smo na smučarski zvezi vsak dan, zavedamo dnevnih težav, izvršni odbor pa se sestane enkrat na mesec ali celo mesec in pol. Mnenje izvršnega odbora je velikokrat zadržano in ni pripravljeno na spremembe. Najpomembnejša pa je ekipa, s katero delaš dnevno. Da je seznanjena z vizijo. Z njo pa se strinja tudi direktorica.

V ozadju dosegamo fenomenalne športne rezultate. Po drugi strani so vidne določene pomanjkljivosti. Zato je treba narediti spremembe. In to proceduralne. Zadnji sklep izvršnega odbora je bil, da ta določi komisijo, ki bo spreminjala statut. Sprememba statuta je bila narejena, sedaj bo šla v branje, potem pa bo šlo gradivo na izredno skupščino.

Ne bo več strokovnih vodij panog, predsedniki zborov in odborov pa ne bodo več amaterski delavci. Nemogoče je delovati na način, da denimo Janez Dekleva ali Ljubo Jasnič hodita v službo, zraven pa še urejata svojo funkcijo na zvezi. Posledično je normalno, da večkrat prihaja do razpada sistema. Pri skakalcih sicer kaže dobro, je pa večji problem pri komunikaciji s sponzorji. Centralni marketing ni mogel držati stika s sponzorji, ki bi ga sicer moral. Imel je preveč notranjih dnevnih stvari, ki jih je moral pogasiti za delovanje zveze. Če seštejete vse sponzorje vseh disciplin smučarske zveze, jih je preveč, da bi lahko z njimi uspešno komunicirali ena ali dve osebi. Discipline bodo imele za šefe ljudi, ki bodo skrbeli za trženje. Zadolženi bodo tudi za uspešnost, ki je največkrat pogojena z dobro izbiro trenerjev, ki jo bodo imeli na grbi. Če imajo discipline zgolj strokovnega vodjo, ki ga zanima le, kako bo sestavil ekipo, hkrati pa ga ne zanima, kako dobiti denar, se ne zaveda, kako težko ga je dobiti, in ne ve, kako pomemben je korekten odnos do sponzorjev, da se izvedejo vse aktivnosti v pogodbi, potem krog ni sklenjen. Največji problem je v alpskem smučanju, kjer imamo sicer zelo uspešno Tino, nimamo pa širine, ki je slovensko smučanje krasila pred mnogimi leti. Iz razgovorov ugotavljamo, da je takšen razkorak nastal zato, ker nimamo človeka, ki bi naredil red. Zato bomo v nadaljevanju sezone z nekaterimi prekinili pogodbo.

Število zaposlenih se bo zmanjšalo. V računovodstvu sta sedaj zaposleni dve uslužbenki, v centralnem marketingu pa imata osebi takšno pogodbo, da sta plačani po uspešnosti. Ustvarili smo blagovno znamko SloSki, ki jo moramo začeti tržiti. Moramo dvigniti ugled Modre kartice. Imamo 6800 članov, imeli smo jih že 11.000. Zakaj jih ne bi imeli 50.000? Pričakujem, da bosta osebi iz centralnega marketinga ti dve zgodbi nadgradili, posledično pa bosta lahko iz tega naslova prejeli tudi lepo nagrado.

Pri nordijcih bom posle prevzel jaz. Moja naloga bo zagotoviti boljše materialno stanje in boljši zunanji videz ter hkrati skrbeti, da bomo delovali v okviru razpoložljivih sredstev. Hkrati moramo ustvariti rezervo, da v naslednjih recimo desetih letih poplačamo vse obveznosti in pridemo na ničlo. Res pa je, da imamo tudi nekaj lastništva, od športne loterije in stavbe v Podutiku do hotela na Pokljuki. Želja je, da na vodilne položaje postavimo najboljše ljudi, da skrbimo za odnos s klubi, da dobimo podmladek. Predvsem v alpskem delu, saj je nordijski del v zadnjih letih z dobrim delom ustvaril dobro bazo.

Pri deskanju denimo imamo dva, tri kandidate za to delo. Ti imajo sorazmerno majhen proračun, a spet ne tako majhnega glede na smučanje prostega sloga. Smatram, da bi lahko deskanje zbralo več sredstev. Tudi uspehi so dobri, kar je potrdil zadnji konec tedna. Na smučarski zvezi je vsak dan za postoriti toliko sprotnih stvari, da preprosto ni časa, da bi se lahko nekdo ukvarjal še z deskanjem in smučanjem prostega sloga. Razen oseb, ki bodo za to zadolžene. Zato se ne sme na to delovno mesto gledati z vidika, da bo to za nas strošek. Nekdo bo lahko od jutra do večera razmišljal o tem, kako bo prodal uspehe Filipa Flisarja. Hkrati ga ne bo zanimalo, kaj delajo Tina Maze in drugi. Moj pogled je takšen, da ima smučarska zveza sicer veliko sponzorjev, a morda obdeluje pet odstotkov trga. Možnosti je torej še ogromno. Do sedaj je bilo deskanje nekakšen privesek smučarske zveze, saj so se vse stvari odvijale okrog alpskega in nordijskega dela. In manj biatlona, ki je vedno živel malce po svoje in ima tudi sedaj podobno politiko. A dokler dela v okviru svojega proračuna, nas to niti preveč ne moti.

Še vedno bo amaterska, a bom osebno profesionalno opravljal določena dela.

Plače smo znižali za pet odstotkov, do konca zime pa jih bo treba še za dodatnih pet. Sicer sem si vse skupaj predstavljal drugače. Toda zaposleni imajo pogodbe o delu, za sabo sindikat. Zato se je lažje odpovedati kakšni skupni službi, denimo računovodstvu, saj je zunanje precej cenejše.

Drži. Do ukinitve bo prišlo s 1. aprilom. Da bomo izpeljali še Planico.

Z direktorico nimam nobenih težav, čeprav sem bil na začetku skeptičen. Sama je pokazala, da se zna obrniti, da zna biti ostra, da je pogajalka, razume mojo vizijo. Po drugi strani je zadovoljna, ker lahko kaj naredi, saj ima mojo podporo. Prej je ni imela, saj je bil bivši predsednik na zvezi enkrat na mesec.

Najpomembneje je, da bom sam prepričan, da bom naredil tisto, kar sem si zadal. Slabost moje izvolitve je, da sem prišel na položaj, ko je bilo že vse postavljeno za novo sezono. Boleče je sredi sezone delati salte. Športniki z uspehi dokazujejo, da so uspešni. Prepričan sem, da so lahko še naprej, le dober tim moramo postaviti. Prepričan sem, da trženja in zgodbe z uspehi ne bo težko povezati. Danes bi denimo osebno rad obiskal deset podjetij. A imam hkrati deset opravil, ki me vežejo, da sem tukaj. Zato bom ves dan v Podutiku. Ko sem pred leti kot nordijec obdelal le svoj vrtiček, mi je bilo lažje. Ko pa mi je Tomaž Lovše naložil 150 podjetij, pred tem pa sem jih imel 50, sem se izgubil. Bil sem v vrtiljaku. Na koncu sem bil nula. In takšna zgodba se je na smučarski zvezi nadaljevala. To bomo sedaj popravili. Vsak teden bomo imeli kolegij, na katerem bo vsak povedal, kako napreduje pri pridobivanju novih sredstev in pri zadrževanju starih. Za to gre v tem biznisu. In seveda, da imamo dobro stroko. Potem bomo imeli vedno dovolj talentov.

Naj bo. Ni problema. A pri nas ne gre za košarkarske ali nogometne stroške. Naše številke so normalne.

Če bodo uspehi takšni in še boljši kot doslej, bomo proračun zelo težko dvignili s slovenskimi podjetji. Menim, da moramo predvsem povečati sredstva z Modro kartico. Avstrijska in nemška smučarska zveza denimo dobita lep odstotek proračuna iz naslova članarin. Mi smo za zdaj na tem področju ničle.

Ne moremo denimo od Gorenja pričakovati, da nam da dvakrat toliko denarja kot sedaj. Imamo pogodbe, ki so do leta 2014 takšne, kot so. Kaj pa bi bilo sicer drugače, če bi bilo več denarja? Bomo imeli zaposlenih še več trenerjev?

Zmeraj se postavlja vprašanje, ali bi boljša stroka, ki jo pripelješ iz tujine, naredila uspešno zgodbo s slovenskimi športniki in mladino. Strinjam se, da nam lahko tuja stroka zgodbo osvetli. A največ bomo lahko naredili s svojo zgodbo. To lahko dosežemo tako, da zraven spustimo ljudi, ki morda nimajo vseh fakultet, a imajo ogromne izkušnje na svojem področju, so pridni in motivirani. Takšen primer so smučarski skoki. Na trenersko mesto je prišel človek, ki je razmišljal drugače, se ni bal nobenih Avstrijcev in Nemcev, povrhu pa je bil pripravljen trdo delati. Članska reprezentanca dela dobro. Naredila se je skupina štirih, petih, šestih skakalcev, ki znajo skočiti. Sedaj vsi v ozadju opazujejo, kako dobro delajo. Širina je posledično večja, ker nam uspeva, ker znamo. Po drugi strani v alpskem delu lahko slišim številne razprtije. Ni človeka, ki bi udaril s pestjo po mizi.

Absolutno. V Planici se bo zgodila velika sprememba, ker bo šel projekt v last države. Mi se bomo morali z njo pogajati o najemu. V glavi imam svoj koncept, ki sem ga komu sicer že povedal. A decembra nisem mogel izvajati salte. Se bom pa zanesljivo v vse skupaj aktivneje vključil. Zanima me, zakaj ima Planica toliko stroškov. Jih res mora imeti? Če je res tako, naj jih ima, a doslej se s temi vprašanji ni ukvarjal nihče. Planica je imela vedno svojo zgodbo, ki je prinašala neki denar. Rad bi videl, da bi ga prinesla še več.

Ne. Treba je biti pošten, saj Planica brez dobrih slovenskih skakalcev in letalcev ni prava. Noben uspeh Tine Maze ne more dvigniti planiške tekme. V ozadju so klubi, ki delajo s skakalci. Ob dobrem poslovnem rezultatu bi bilo treba na premišljen način klubom vrniti sredstva, ki so jih vlagala in jih vlagajo v uspešno zgodbo. Reprezentance imajo trenutno vse, kar si želijo. Na tekmo svetovnega pokala na Japonsko je na stroške smučarske zveze odpotovalo osem skakalcev. Pred desetimi leti je bilo kaj takšnega nemogoče.