Kot zvest bralec spletne strani vladajoče stranke sem konec tedna preživel v skrbnem prebiranju pisem ljubezni, ki jih predsedniku vlade te dni pošiljajo državljani.

»Držite se in vzdržite vse! Zaradi sebe in svojih bližnjih in zaradi vseh nas! A previdno, prosim - nasprotniki postajajo vedno hujši,« mu solidarnost izraža zaskrbljena državljanka.

»Ker ne morem drugače, vsaj na ta način izrekam jaz in celotna moja družina podporo Janezu Janši v teh težkih trenutkih, ko se mora spopadati s hinavščino, pokvarjenostjo ter podtikanji prav tistih, ki jim poštenje ni odlika,« se oglaša poglavar cele družine.

»Nikoli niso naše poti brez ovir, vedno je nekaj ... A kar nas ne ubije, nas dela močnejše! Z izjemno močno podporo našega lokalnega okolja vam želim predvsem dovolj moči, energije in zavedanja, da ste najboljši predsednik vlade, izjemen človek in strokovnjak. Veliko miru želim tudi vašim najbližjim!,« je neposredna njegova podpornica.

»Spoštovani, gospoda Janeza Janšo zelo spoštujem in je pomemben osamosvojitelj Slovenije, cenim ga, ker je diplomat in strokovnjak, predvsem pa preudaren politik in ne morem verjeti v kakšni državi živimo, da se človek nima pravice niti  zagovarjati in povedati svojo plat zgodbe. Predvsem pa, da ga sodijo nekredibilni ljudje?!,” je ogorčena članica njegove stranke.

“Spoštovani! Že dolgo ste upanje poštenih ljudi. Niste se zlomili pred jugovojsko, ostanite pokončni tudi pred novodobno falango. Vi ste začeli temelje moje domovine Slovenije, prej sem živela v suženjstvu... Raje živim v revnejše, samo, da živim svobodno. Zato vztrajajte, podpiramo vas. Zares ste vredni, ker vam postavljajo toliko bremen. Pogumno naprej,« mu piše ogorčena gospa.

»Spoštovani predsednik Janez Janša! Kot članica SDS..Vas močno podpiram v vseh Vaših prizadevanjih pri izhodu iz krize. Vem, da je težko delo, ki ga opravljate vsak dan izpostavljeno iz nasprotne strani z kritikami in celo podtikanji, kakor jih imamo možnost spremljati. Bojazen vseh, ki Vam to očitajo je velika, ker do sedaj sprejeti ukrepi bodo že lahko preprečevali marsikatero nepošteno potezo. Predolgo traja gonja proti Vam, brez vseh dokazov, predolgo izkoriščajo sebi v prit sodišča Patrijo, saj si s tem zagotavljajo denar iz proračuna za njihovo nedelo. Gospod predsednik....Vi ste nam edino upanje, ki z svojim znanjem in spoštovanjem, ki ga imate v Evropi in med nami člani in podporniki lahko skupaj prebrodimo te čase. Bog naj Vas čuva, pa tudi Vašo družinico, ki ji marsikdo zavida ljubezen, ki jo izžareva. S spoštovanjem,« mu piše »upokojenka s 300€ pokojnine in pridnimi rokami. KDOR VSTRAJA ZMAGUJE...«

Oglasil se je tudi državljan, ki živi v Nemčiji v Kölnu. Od daleč so stvari kristalno čiste. »Spoštovani predsednik vlade gospod Janez Janša, verjamem, da podpore niti ne potrebujete, saj je mogoče zadnji napad na vas zlahka spregledati. Rad bi tudi verjel, da vas takšni pritlehne očitki niti prizadenejo. Bi vam pa vseeno rad sporočil, da v mojih očeh niste politik, ampak voditelj, ste nekdo, ki včasih že skorajda pozablja tisto, kar se nam še niti ni zgodilo. Upam, da boste še naprej zrli naprej ter razumeli, da je to, kar so vam pripravili sedaj, že preteklost. Dol z rdečo bando! Dol z udbaši! Dol z hinavskim Virantom! Dol z pošastmi iz Murgelj! Za Slovenijo gre! Mi smo z vami! Skupaj bomo zmagali! Držite se.«

Stran za stranjo v neskončnost se vrstijo izrazi iskrene solidarnosti, podpore, zaupanja in ljubezni. Nisem se mogel znebiti prijetnega občutka, da sem enkrat te reči že bral. Hkrati so zvenele sveže in in novo, vendar se jih je držala plemenita patina ustaljenih dragocenih pisnih praks. Pobrskal sem po srcu in našel nit, ki me je popeljala k viru te pretresljive literature.

Predsedniku je pisala tudi gospa Anka Batistič. »Naj vam Vsemogočni bog povrne vam in vašemu družinskemu krogu, da kot voditelj naše drage domovine v teh težkih časih uspete z njo upravljati srečno in blagoslovljeno v dobrobit svojega naroda. Jaz se vam bom v zahvalo spominjala vas in vaših pokojnih v svojih skromnih molitvah. Naj vas vsemogočni ohrani v lepem zdravju v dobro našega naroda. Ostajam vam večno hvaležna, Anka Batistič, 15.IX.1946.«

Gospa Anka je pisala maršalu Josipu Brozu Titu v zahvalo, ker so ji zdravniki z operacijo povrnili vid, ta čudež pa je direktno pripisala predsedniku. Priznati moram. Njenega pisma nisem našel v svojem srcu, ampak v knjigi Pisma Titu, v kateri je Zvonimir Despot leta 2010 zbral pisma, ki so jih delovni ljudje in občani pisali na maršalat. Bral sem jo skupaj s knjigo Dragi Predsednik Tito, kjer so zbrana pisma iz tujine.

Primerjava pisnih praks je ganljiva. Državljani predsedniku slovenske vlade izražajo globoko ljubezen in pripadnost z istimi besedami in enakimi zvezami, s katerimi so Jugoslovani peli hvalo maršalu Titu. Na trenutke sem vse pomešal in predsednika slovenske vlade videl viseti na zidu v beli uniformi admirala flote, maršala Tita pa v modri obleki z rumeno kravato in z umetnimi zobmi nastopati v Odmevih.

Je kakšna razlika? Je. Ljubezen do slovenskega predsednika vlade je nesebična, ljubezen do Maršala Tita pa pogosto pragmatična.

Franc Rupnik iz Ljubljane ga maja 1949 prosi, naj za svoj rojstni dan pomilosti tudi zaprto sorodnico Franjo Turk, ki ni hotela prijaviti svojih tovarišic, one pa so žalile prav maršala. »Ti si učen in dober in veš, da ženska ni nevarna, še posebej ne ženska, ki je bila celo življenje služabnica, ki nima nič drugega kot par pridnih rok in dva majhna otroka.«

Franjo Majer, najbrž žlahta, leta 1950 piše maršalu, da je njegov tovariš še iz partijske šole v Moskvi. Prosi ga naj mu pomaga priti do stanovanja. »Danes živim v težkih stanovanjskih okoliščinah, ker mi je vse propadlo že leta 1941.« Prošnjo pobožno konča s pozdravom »Smrt fašizmu – Svoboda narodu.« Nekatera čustva tudi po desetletjih ne zbledijo in živijo v naslednikih. Potreba po večji kvadraturi stanovanja tudi.

France Bučar je na začetku lanskega leta v intervjuju za Objektiv podal izvirno interpretacijo kontinuitete režima. »Če pogledam nazaj, mi postane očitno, da pri oblikovanju nove države nismo kaj velikega spremenili. Nadaljevali smo vzorec od prej. Zamenjali smo samo garnituro, ta garnitura pa je vstopila v škornje prejšnje garniture. Naslednja pa spet v škornje prejšnje.«

Za prvega predsednika parlamenta in pisca ustave je misel izzvenela skrivnostno. Le kam so šli komunisti, ko pa jih nikjer več ni? Sedaj pa je vse jasno. V Sloveniji imamo socialne demokrate, liberalce in klerikalce. Socialni demokrati so komunisti, liberalci so komunisti in tudi klerikalci so komunisti.