Primerjava dosedanjih evropskih (zanje je zadolžen EHF) in svetovnih prvenstev (pod pristojnostjo IHF) razen redkih izjem tehtnico absolutno nagiba na stran evropske zveze. Njena organizacijska pravila so po eni strani precej bolj natančna in dorečena, po drugi pa precej strožja in skorajda ne dopuščajo odstopanj, nedoslednosti in podobnih (ne)namernih organizacijskih spodrsljajev.
Primer številka ena iz Španije: obe organizaciji imata pravilo, da mora organizator po vsakem tekmovalnem dnevu pripraviti bilten za novinarje in reprezentance. A v Španiji ni o tem ne duha ne sluha – še več, organizatorji sploh niso pripravili niti glavnega biltena v knjižni obliki s predstavitvijo reprezentanc, zvezdnikov, zgodovine SP, sporedom tekem... Primer številka dve: internet v uradnem hotelu, v katerem v Zaragozi biva vseh šest reprezentanc, dela v slogu smernikov na avtomobilu: da, ne, da, ne.. In v takšnem slogu delujejo tudi prenosi tekem v živo na spletni strani IHF, medtem ko je pri »nasprotnikih« povsem drugače. Primer številka tri: EHF ima pravilo, da morajo imeti fizioterapevti večje hotelske sobe zaradi masažnih miz, na SP v Španiji pa ima na primer fizioterapevt reprezentance Poljske zaradi premajhne sobe dve masažni mizi kar na hodniku.
Evropska zveza, ki je bila dolga leta dokaj zakrnela organizacija, se v zadnjih letih le prebuja na obeh tekmovalnih področjih, tako klubskem kot reprezentančnem. Tudi druge stvari (trženje, mediji...) se korenito spreminjajo na bolje, medtem ko tovrstne zadeve pri togi mednarodni zvezi potekajo zelo počasi. Obe organizaciji sta po dolgih letih poskrbeli za zavarovanje igralcev na velikih tekmovanjih in denarni sklad (na EP že od leta 2008 na Norveškem, na SP šele od SP 2011 na Švedskem), a je slednji na EP precej višji. Skratka, v rokometu je Evropa krepko pred preostalim svetom.