Ravno ugotavljamo, da je zmaga prišla ob pravem času, saj se približuje svetovno prvenstvo. Sam nikdar nisem najbolj zadovoljen z vožnjami, saj sem prepričan, da je vedno lahko bolje. Tudi v soboto ni bilo vse perfektno, a je tekmovalni sistem očitno tako narejen, da je zelo pomembno, kaj si o tebi mislijo nasprotniki. Že v petek, ko sem bil tretji, je konkurenca opazila, da vozim hitro, zato je bilo vse skupaj podobno taktični igri živcev. Naš šport ni sestavljen le iz dveh voženj kot v alpskem smučanju. Odloča ogromno malenkosti. Ko si na progi, ne veš natančno, koliko prednosti ali zaostanka ima tekmec. Hitro se lahko ušteješ, če preveč preračunavaš, pa čeprav se vsi tekmovalci zelo dobro poznamo med seboj. Eden odločilnih dejavnikov je tudi teren, saj vemo, kako nepredvidljiv je sneg.
V soboto ste morali v polfinalu proti Vicu Wildu kar dvakrat na start.Šele po tekmi so mi povedali, zakaj sem moral pravzaprav ponoviti vožnjo. Z Wildom sva dobra prijatelja, pred časom je bil tudi pri meni doma. Ko je prišel v cilj, je dejal, da ni povsem jasno vedel, kolikšen je njegov zaostanek. Ker je protestiral, sva morala polfinale ponoviti, kar je precej utrujajoče. Že tako sem bil izmučen. Običaj je, da se vožnja v podobnih primerih ne ponovi. Dejansko za kaj takega ni nobenega razloga. To bi moral vedeti vodja slovenske reprezentance, a sam ga nisem opazil v ciljni ravnini, zato niti nismo uspeli ugovarjati. Kot veste, slovenska reprezentanca ne funkcionira kot ekipa, ampak treniramo ločeno, zato je vsak odgovoren zase. Na sobotni tekmi sta bila ob meni le fizioterapevtka in strokovni sodelavec Gašper Oblak, ki opravlja naloge pomočnika in serviserja. Oba sta na novo v svetu deskanja, zato še nimata izkušenj, kako poteka sistem v našem športu. K sreči to ni vplivalo na rezultat.
Zmage ste se lahko veselili s svojimi privrženci, ki so množično obiskali Bad Gastein.Res je. Na tekmi je bilo za en avtobus mojih navijačev. Če sem si kdaj želel zmage, je bilo to ravno v Bad Gasteinu pred vsemi mojimi podporniki. Tega občutka ne bom nikdar pozabil. Ko sem zmagal, so navijači prišli v ciljno areno in me dvignili na ramena. Vihrale so slovenske zastave, slišala se je Zdravljica. Drugi tekmovalci so prav gotovo opazili, koliko navijačev imam. Morda so imeli to v podzavesti in sem jih s tem še bolj zbegal. Spomnim se, da mi pred leti ni najbolj godila množična podpora navijačev, saj sem bil preveč živčen. Naložil sem si preveliko breme. Zdaj je drugače. Ker sem se zmeraj učil na lastnih napakah, se mi življenjski davek zdaj obrestuje.
Ste pričakovali, da boste v tako vrhunski formi že na začetku sezone v svetovnem pokalu?Pred začetkom tekmovanja nisem natančno vedel, kaj lahko pričakujem. Pa ne le jaz, mešani občutki se porajajo pri večini tekmovalcev. V pripravah na sezono sem skoval načrt, ki sem se ga vztrajno držal. Sam zase natančno vem, kolikšno količino treningov potrebujem. Formo sem tempiral za svetovno prvenstvo v Kanadi. Zdi se, da mi je uspelo. Le upam lahko, da se v tem času ne bom poškodoval. Ker nisem več najmlajši, imam že precej obrabljene sklepe. Kolena, kolki, hrbet v deskanju zelo trpijo. Prav zaradi tega imam vsak dan po eno uro fizioterapije in eno uro raztezanja. V nasprotnem primeru bi bil napol invalid.
Boste na svetovnem prvenstvu po prvi zmagi pod večjim pritiskom?Težko rečem. Zagotovo mi ne bo nič lažje, bom pa imel več motivacije. Za cilj sem si postavil izboljšati rezultat z zadnjega prvenstva, ko sem bil v veleslalomu šesti in v slalomu deseti, vemo pa, po kaj gre vsak športnik na veliko tekmovanje. Nočem si ustvarjati pritiska, prav tako v boju za kolajno ne bom postavil življenja na nitko. V Quebec grem sproščeno. Nimam se česa bati, saj v Kanadi praviloma dobro tekmujem. Na olimpijskih igrah sem osvojil peto mesto, kar je bil izvrsten dosežek.
Kako pomembna bo psihološka priprava?
Nekateri ljudje mi svetujejo, naj si poiščem psihologa, nekateri ne. V življenju se pogovarjam z veliko športniki, ki imajo raznovrstne navade glede psihologov. Strelec Rajmond Debevec mi je rekel, da strokovne pomoči ne rabi, saj da se lahko glede mirnosti marsikdo veliko nauči že s tem, ko se na njegovi tekmi usede na tribuno. Smučarski skakalec Peter Prevc psihologa prav tako nima, saj ga po ponesrečenem skoku v roke vzameta oče in trener. Takšnih zgodb je ogromno. Jaz se skušam vselej pripravljati na enak način, veliko je rutinskega dela. Prepričan sem, da bi me strokovnjak težko naučil česa novega, če nikdar ni bil v moji koži. Zdaj, ko sem dosegel želeno raven forme, mi je lažje. Sponzorji in zaposlitev mi dajejo določeno varnost. Vedel sem, da če letos ne bom na stopničkah, bi to podporo lahko izgubil. Za zdaj mi gre vse po načrtu. Le upam lahko, da bo tako tudi v Kanadi.
