Kot bi čakala tekmo z naravno svetlobo, ki glede na statistiko Slovencem prav nič ne ugaja. Spomnimo se skromnega začetka v Oestersundu, Oberhofu in Ruhpoldingu. A Gregorinova in Fak sta še enkrat znova dokazala, da se odlično znajdeta v boju z ramo ob rami. Gregorinova, ki se je po sprintu jezila na trenerja Uroša Velepca, ker ji njegov taktični nasvet hitrega začetka ni prinesel drugega kot tresoče noge na streljanju stoje in s tem tudi zgrešene tarče, je po stari izpiljeni taktiki stavila na hiter zaključek. Prav v prestižnem dvoboju ciljnega sprinta je ugnala finsko biatlonko Liso Makarainen, ki sicer slovi kot ena najhitrejših biatlonk.
»Taktično je bila tekma zame dobljena v teku,« je bila ponosna Teja Gregorin po 42. uvrstitvi med deseterico, šele tretji pod vznožjem bavarskih Alp. Ob tem zaradi zgrešene tarče ni bilo treba vihati nosu in uporabljati biatlonski če, saj so bile Tora Berger, Darja Domračeva in Olga Zajceva predaleč spredaj.
»Lahko bi bilo boljše,« je bila prva pripomba Jakova Faka. V izjemno napetem zaključku, ki je bil vreden slovesa biatlonske formule 1, je bil do zadnjega v boju za stopničke, ki jih je le z sekundo prednosti dobil zanj osebno najbolj prestižni tekmec Emil Hegle Svendsen. Tako kot v soboto je obžaloval zgrešeno malo tarčo leže. »Če gre leže z ničlo, je lažje. Tako pa sem lovil, se preveč potrošil in za finiš ni bilo dovolj moči,« je razložil, čeprav je bil takoj za Svendsenom sploh drugi najhitrejši v smučini, v zadnjih kilometrih sploh najhitrejši.
Fak želi preseči samega sebe. V soboto po sprintu (12. mesto) je govoril: »Tako sem bil samozavestno osredotočen na streljanje, da nisem niti pomislil, da bi lahko zgrešil. Vse strele leže sem poskušal narediti perfektno. Zgrešena tarča se mi je tisti trenutek zdela skoraj nemogoča.« V Ruhpoldingu je odlično streljanje nujno za vrh.
Vsekakor je šesto mesto in 3000 evrov nagrade za priboljšek zanj kot nalašč za utrditev samozavesti. Kot svetovni prvak se je pokazal pred enako 20.000 glavo množico, ki mu je marca ploskala ob naslovu najboljšega na svetu v preizkušnji na 20 kilometrov, ki jo tokrat ni bilo v programu. Francoz Martin Fourcade je z dvema zmagama, ki jo je v nedeljo malce ogrožal le Rus Mališko, potrdil sloves večkratnega svetovnega prvaka ter vodilnega v pokalu. Faku in Gregorinovi godi, da bo naslednje prizorišče Antholz na večji nadmorski višini in tudi statistično uspešnejši postaji za celotno slovensko reprezentanco.
Boljšo bero si obeta predvsem Klemen Bauer. Z dvema kazenskima krogoma v sprintu ni imel nikakršne možnosti, da bi se približal dosežkom iz Oberhofa, čeprav je bil znova med peterico najhitrejših v smučini. Z Larsom Bergerjem, enim redkih z naslovom biatlonskega in tekaškega svetovnega prvaka, sta si delila lovoriko najbolj ukrivljene puške. »To strelišče tukaj je res vse kaj drugega kot Oberhof. Tam bi bil s takim streljanjem nemara že kar blizu, tu sta dve zgrešeni tarči preveč. Tega sem se zavedal. Zame je napredek že to, da sem se po dveh zgrešenih uspel zbrati in zadel ostale tri. Včasih bi zgrešil štiri,« je Klemen Bauer (33. mesto) v strelsko filozofski preobrazbi našel dobro plat.
S skoraj neverjetno strelsko preobrazbo je že v petek presenetila Andreja Mali. Kamničanka je veljala za izrazito »ziheraško« strelko, v sprintu je bila med trojico najhitrejših in najnatančnejših. S 14. mestom si je ob Teji Gregorin tako zagotovila častni nastop med elitno trideseterico na »F1«, kjer pa je ob štirih kazenskih prehitela le odkritje Pokljuke Čehinjo Gabrielo Soukalovo.