V knjigi oziroma zbiranki so zbrane premnoge zvrsti, s katerimi je mogoče zaupati zgodbo poslušalstvu. Ne manjka psalmov, tu so izštevanke, polke, pa popevke in najrazličnejše voščilnice ter privoščilnice, mrgoli bluzov, celo kakšno gloso se najde, pa priliko in pravljico. Vzdušje, ki mu podlega forma, ponazarjajo vrstice iz pesmi z naslovom Slovenska popevka: »Tam zdaj ni več ulice, / da bi spomine si spočili; / krožišče razsvetljeno tam stoji / in zebre obledele, / spomenik modernosti, / te, ki več nihče je ne želi.« Nelagodje, ki ga prinašajo socialitete in štorijali, dosega zaskrbljujoče obsege brbljanja brez učinka. Že omenjena pesem Slovenska popevka ima podnaslov oziroma je uvrščena med glasbene sloge kot bossa nova. Glede na posplošeno družbeno-karajoče sporočilo in razlikovanje med izgovorom in zapisom se lahko podnaslov razume tudi kot »bosa nova«, se pravi bosonogost, kar je oznaka za takšno ter drugačno revščino.
Ne sme se namreč pozabiti, da je vsebina zbiranke vzgojna, saj so v njej nauki v zgodbah. Način, na kakršnega Jani Kovačič opozarja na srečo parajoče življenje in prihodnost, se razbere tudi iz pesmi Ejrregéj-bluz, ki je pred izpostavljeno Slovensko popevko: »In ko kdo zadene loto, deset umre jih tam na cesti, / in ko kdo zadene loto, dvajset se jih vmes obesi; / in na enga, ki ima srečo, trideset jih mora umret.« In kaj je tukaj podučnega? Vsekakor to, da možnost za množičnost morda pa le ni pravilna izbira. In kaj še? Da je sreča dokaj smrtna količina. In kaj sploh? Da zadetek pri igri na srečo določa človekovo individualnost, ki je že kar pregovorna sebičnost. Da sta nelagodje in odbojnost par, ki zna bralstvo s prezasičenim besednim zakladom odvrniti od poglobljenega branja, poskrbi zbrano in ne izbrano besedišče, saj zajema pravzaprav vse plasti govornih navad, razvad in zapovedanih načinov izražanja. Nekako v navadi: zagovor je izgovor za pogovor. A dogovora ni, saj je znova in znova zlorabljen. Berila v knjigi sledijo pačenju zgodovinskega spomina, saj branje družabnih kronik, ki jim pritiče skandiranje, vodi v spakedranščino. In to je silna prednost grešnega sveta, gluhega za nasvete razglašenega zabavljača, ki se ga pogreša, ko je prepozno. Knjiga za pohrustat!
