Z visoko uvrstitvijo v Srbiji so si rokometaši na svoja ramena naložili veliko breme, kajti apetiti slovenske javnosti so zaradi tega še toliko višji. Ljubitelji rokometa upravičeno pričakujejo korak naprej, kar pomeni, da bi se morala četa selektorja Borisa Deniča uvrstiti (vsaj) v četrtfinale. Osvojitev enega izmed prvih štirih mest v skupini in napredovanje v osmino finala je za Deničeve fante že »delovna obveznost«, četrtfinale velika želja, polfinale pa sanjski razplet.

Kljub spletu nenavadnih okoliščin, povezanih s poškodbami, selektor Denič in igralci niso zmanjšali ambicij. Poškodbi dveh vratarjev (Matevž Skok in Urban Lesjak), operacija Davida Špilerja, zdravstvene težave Davida Miklavčiča in podobne nezgode so prinesle na površje sicer vnaprej začasno izgubljena rokometna sinova – moralno spornega Primoža Prošta in rekonvalescenta Vida Kavtičnika. In razen redkih izjem (na primer Jure Natek) bo v Španiji nastopilo skoraj vse, kar premore rokometna Slovenija. To pomeni, da bo slovenski rokomet na Pirenejskem polotoku doživel uro resnice: je res del svetovnega vrha ali je bila uspešna Srbija le naključje?

Tekmovanje, ki razen odličij ne prinaša nič drugega (uvrstitev na naslednje SP ali vozovnico OI), je za večino reprezentanc priložnost za pomladitev. Slovenska reprezentanca je večino tega že opravila, Španija pa je priložnost, da potrdi kontinuiteto odličnega dela. V nasprotju s prejšnjimi generacijami, pri katerih je že en spodrsljaj povzročil razpad sistema, se zdi, da je sedanja iz drugačnega testa. Generacija z zmagovalno miselnostjo, ki se ji črne minute (izjema je tekma za peto mesto in OI proti Makedoniji na EP v Srbiji) skoraj ne morejo zgoditi. A, pozor: že prevečkrat s(m)o se v napovedih zmotili in opekli, da bi lahko to z gotovostjo trdili. Vsekakor pa je nekaj jasno: iz Španije se lahko slovenski rokometaši – gledano s stališča javnosti in stroke – vrnejo le v dveh vlogah: kot polkovniki ali pokojniki.