Ali se sploh zavedamo, kako zelo in do vratu smo danes in tukaj politično ujeti v prav takšno noro, do kraja perverzno logiko? Razprava, ki se je razvila po poročilu protikorupcijske komisije, z neodstopom obeh inkriminiranih, je namreč natanko takšne vrste.

Odziv Janeza Janše je kot pokvarjena plošča: sile zla se trudijo povzročiti vladno krizo, politično nestabilnost in pahniti državo v kaos. Kdo da je vzrok politične krize? Seveda ne tisti, ki je eklatantno kršil državno protikorupcijsko zakonodajo in politična pravila. Kam pa pridemo, če zadeve jemljemo tako enostransko in površinsko! Ne pozabimo, krivda je tudi na drugi strani in kmalu bo vsakomur očitno, da je samo še na drugi strani. Klemenčič in njegova komisija poskušata pahniti deželo v kaos. To je državni udar! Napad na slovensko suverenost. Ustavno sodišče naj zdaj presodi zakonodajno podlago KPK (ta predlog je bil že podan) in skladno s svojim novoodkritim poslanstvom obsodi vse, kar lahko zamaje ugled predsednika vlade, saj to pomeni nevarno destabilizacijo države in zato ogroža njeno suverenost. Država sem jaz, sporoča predsednik vlade. In če želite dobro državi, ljubite mene, in to brezpogojno. Vse drugo je napad na našo suverenost in vodi v neizogiben propad.

Doslej še nihče ni tako uzurpiral države in vzel vseh državljanov za talce, s katerimi izsiljuje preostalo politiko, z lastno koalicijo na čelu. Namesto da bi ob nespornih ugotovitvah KPK odstopil, začne drugim postavljati ultimate. Perverznost je tu prišla do svojega vrhunca in to ni mišljeno kot metafora. Četrtkov ultimat koalicijskim partnericam do potankosti ustreza psihoanalitični definiciji perverzije: postaviti se v položaj (zgolj) objekta, ki pri Drugem sproži nemogočo dilemo, razcep; ga prisili v subjektivacijo, sprejetje nemogoče odločitve. Žerjav je to zelo natančno formuliral: postavljeni smo v položaj, da smo zdaj mi tisti, ki bomo ali pa ne odgovorni za padec vlade in posledice, ki iz tega izhajajo. Države ne ruši korupcija, ampak tisti, ki se z njo nočejo sprijazniti in s tem povzročajo razkol. S pištolo, usmerjeno v državo in državljane, Janša postavlja ultimat koalicijskim partnericam: še enkrat me podprite ali pa jih ustrelim v glavo! Odločitev je samo vaša. Kakor tudi odgovornost za konsekvence. No, bo kaj? Kaj se zdaj potite, cvilite in zvijate?

Privoščljivost Janševih epigonov je prav tako perverzna: že zdaj se veselijo, kako nam bodo, če bo Janša odšel in bosta nemara nastopila politična kriza in kaos, lahko rekli: »No, zdaj pa imate, kar ste hoteli!« Na to je možen samo en odgovor: »Ne, imamo samo in natanko to, kar je hotel Janša.« In za to je absolutno odgovoren. Večje ko bodo težave Slovenije po njegovem odhodu, bolj bo jasno, kako zelo je s svojim načinom delovanja politično zavozil državo. In težave nedvomno bodo. Ne bo pa z Janševim odhodom nič bolj konec sveta, kot je bilo konec sveta 21. decembra preteklega leta. Pravzaprav prej nasprotno. Morda bomo celo dobili vlado, ki bo znala potegniti ustrezen nauk iz sporočila, ki ga je že oktobra lani izdal Mednarodni finančni sklad. Rekli so namreč: »Ups! Zmotili smo se, narobe smo ocenili posledice varčevalnih ukrepov na ekonomsko rast. Škoda za gospodarstvo je trikrat večja, kot smo predvidevali. Malce drugače bo treba zastaviti in ne preveč hiteti s fiskalno konsolidacijo…« Kaj bodo rekli tisoči Grkov, ki so zaradi te »napačne ocene« izgubili službo in še kaj, je seveda drugo vprašanje. To, da rečeš »Ups, zmotil sem se«, in potem mirno naprej delaš svoje, seveda ni samo slovenski problem. Ni pa zato nič manj Problem.

O tem, da sta tako Janša kot Janković flagrantno kršila pravila igre države, katere visoka predstavnika sta, ni absolutno nobenega dvoma. Nobenega. Pika. Oba bi morala odstopiti. Kaj se torej dogaja, da se utapljamo v nebuloznih razpravah o tem, da je krivda zagotovo tudi na drugi strani, saj ima Klemenčič večji avto od Janševega (kar je prvi sicer takoj ovrgel)? Pa o tem, da nekateri ljudje – saj ni res, pa je! – živijo v Murglah in v Rožni dolini. Pa o tem, da je zagotovo »nekaj zadaj«. Slednjemu lahko le pritrdimo: ker se morajo držati točno določenih pravil in se omejiti zgolj na pri nas preverljive knjigovodske zaznamke, tovrstna poročila nujno zajamejo samo vrh ledene gore. Da je zadaj še marsikaj (trgovina z orožjem, gotovinske provizije, bančni računi v tujini, mreža družinskih članov in »prijateljev« itn.), je torej več kot verjetno. Toda, še enkrat, o čem pravzaprav sploh še govorimo, namesto da bi na tej točki potegnili črto?

V kakšnem norem filmu smo se znašli v zadnjih dneh? V filmu, ki se je pozabil končati in se po odjavni špici še kar nadaljuje. In postaja iz minute v minuto bolj nor. Vsi vemo, da je filma konec, le glavni igralci tega ne vedo. Zdaj smo dejansko dobili čisto prave zombije. Umrli so, a tega ne vedo. Preizkus realnosti, ki se jim je zgodila, jemljejo kot del filma. V tej situaciji lahko storimo samo eno: ugasnemo televizijo. The end. Konec. Gotofo je.