Če govorimo o koncertih, lahko namreč o nedavno izteklem letu poročamo v presežnikih, saj ob doživetem na odrih govorimo izključno o Koncertih z veliko začetnico. Pri tem moram takoj poudariti, da – ne glede na to, da sem »na cesti« in pod odri preživel veliko časa – ne gre za nikakršen dokončni pogled na koncertne trende, saj ima vsakdo pravico na osebne favorite ali grajo. Vseeno pa videno in slišano v lanskem letu doma in po svetu ponuja dovolj reprezentativen vzorec, da lahko v zvezi z utripom na glasbenih odrih potegnemo (vsaj) dva zaključka, ki se občasno – ne pa nujno – prepletata.
Vrnitev k zvesti publiki
Ker je dober koncert odvisen tako od glasbenikov kot tudi od poslušalcev, moramo v ozir vzeti oba pogleda: tako tistega z odra kot tistega iz avditorija na oder. Pri slednjem bode v oči – če nimamo opravka z zares razvpitimi imeni – zlasti spoznanje, da publiki manjka nekoč tako prisotne radovednosti, zaradi katere smo – ne glede na predhodno poznavanje izvajalca ali celo predskupine – že zaradi preproste vznemirjenosti nad glasbo hodili poslušat, kaj ponujajo odri. Tako so na primer Pixies leta 1989 na enem samem koncertu zbrali prav toliko poslušalcev kot skupno v lanskem letu številni izvajalci ob več priložnostih v Komuni Kina Šiške – in pri tem ne mislim le na »newcomerje« My Best Fiend, temveč celo na imena, kot so sonična mladenka Kim Gordon ali kultni The Wedding Present, ki so imeli le teden dni kasneje že davno vnaprej razprodano dvorano v Dublinu. Bolje se ni godilo niti žametni Chrysti Bell, a še tam se je zbralo nekaj več gledalcev kot poslušalcev bolj zaradi Lyncheve avre in predvidljivega »okusa« za ženski šarm.
Takšen trend upadanja občinstva je David Gedge napovedal že davno tega in pri tem poudaril, da takšno »krčenje« pomeni vrnitev k zvesti publiki. »To so tisti ljudje, ki se niso odpovedali rock'n'rollu in začeli odmirati po obrokih, to so tisti, ki pridejo s šihta, se preoblečejo in gredo na koncert,« bi lahko parafrazirali verz Bruca Springsteena, ki je s svojim spektaklom v Trstu poskrbel za evforijo daleč naokoli. Toda takšnih dogodkov je na žalost vedno manj. Če smo še pred nekaj leti opominjali na krizo rock'n'rolla in posledične restavracije estetik osemdesetih let, je danes ta kriza veliko manjša kot pri občinstvu. Morda je krivo temu tudi spoznanje, da je veliko več kot o pesmih govora o tehnologiji (producentih) in načinih distribucije. Vinilke so postale prestiž in enako bo kmalu veljalo tudi za koncertne dogodke, vendar v obratni smeri! In tega se glasbeniki dobro zavedajo – tudi ali prav zato je večina njih danes zelo dostopna za svoje fane, s katerimi se družijo pred koncerti ali po njih.
Nič več »teženja« na odru
V razmišljanjih na terenu je namreč v zadnjem času prišlo do radikalnega obrata. Koncerti za glasbenike niso več samo »nujni« podaljšek promocije ali utrjevanje doseženega statusa, temveč edini neposredni stik s starim in posledično tudi novim tržiščem – turneja glasbenikom in menedžerjem predstavlja edini vir zaslužka, nad katerim še imajo nadzor in kjer v še dovolj velikem številu prodajo nosilce zvoka ali »merchandise« ter poslušalcem omogočijo, da na pravi način občutijo izbrani material. Zaradi tega so začeli organizirano preganjati črnoborzijance, ki tako izgubljajo svoj prostor okoli prireditvenih prostorov. Pridobili pa smo tudi poslušalci – glasbeniki si enostavno ne morejo več privoščiti ležernosti ali teženja na odru. Kriza v glasbeni industriji je namreč dvignila ceno koncertom in posledično vplivala na njih kakovost. Spodrsljaji so zato redki; celo zagrenjenci tipa Radiohead, ki so v preteklosti s svojeglavim vedenjem skrbeli za zgražanje v lastnem fanovskem miljeju, so postali neverjetno komunikativni. Splošen občutek je, da je na koncertih vsaka še tako majhna podrobnost dobro uigrana, hkrati pa se najde dovolj prostora za sproščanje iskrene energije. V tem je prednjačila zlasti neumorna Skin (Skunk Anansie), ki je poln avditorij spravila dobesedno na kolena, da se je lahko sprehodila do mešalne mize, kjer je poljubila svoje dekle ter se na rokah poslušalcev vrnila na oder, toda na ravni bolj všečne in učinkovite žive komunikacije so si sorodni tudi žanrsko tako različni izvajalci, kot so The Stranglers, Shearwater, Kasabian, Duran Duran, Pulp in Paolo Nutini, če o Wilco, ki so poglavje zase, sploh ne govorimo.
V ničemer za svetovnimi trendi niso zaostajale niti naše skupine. Ob pregovorno odličnih Demolition Group in Res Nullius je – poleg čete kantavtorjev – treba opozoriti zlasti na Barely Modern in theLIFT, sicer obsojene na predskupini, ki pa sta v marsičem preglasili glavnega nosilca. In, seveda, na Dan D, ki so z mini turnejo Tiho že slišanemu dali nov zorni kot poslušanja, celo tako uspešno, da je »slečeni« material zaživel povsem svoje življenje.