Izbor njegovih tekstov se ponuja v knjigi Električna zastava (2007). Pisanje o velikanih in marginalcih rokenrola je prežeto z ljubeznijo, naklonjenostjo, spoštovanjem in polno metafor, ali kot pove njegov bralec v filmu: »Skozi njegove tekste jahajo kavboji in Indijanci.« In tako kot raje gleda vesterne kot govori o njih, tudi raje posluša in vrti rokenrol, ki je zanj emocionalna komunikacija. »Ljudje, ki poslušajo rokenrol, komunicirajo s svojimi spomini na svet, od koder prihaja ta muzika. Gre za komunikacijo z nekim mitom.« S kultnima radijskima oddajama Tajanstveni voz na Studiu B in Dole na uglu na B92 je ustvaril mit okoli svojega imena, o čemer govori Andrijanićev film Da li zaista postoji čovek koji se zove Žikica Simić (Ali res obstaja človek, ki mu je ime Žikica Simić). Da, odgovori njegova oboževalka v filmu: »Žikica Simić je največja avtoriteta za glasbo v Beogradu.«
Podobno rockovsko vibro kot prvak beograjskega rokenrol etra sta konec prejšnjega desetletja gojili bodoča režiserka Tamara Drakulić in scenaristka Ana Ivanović v radijski oddaji Ljuljaška. O njej sta posneli istoimenski dolgometražni lo-fi film, ki je konec lanskega leta doživel premiero in je diplomsko delo Drakulićeve. V njem podoživljata radijsko manipulacijo, ki sta jo izvedli v etru danes neobstoječega spletnega Novega Radia Beograd. Ker nista vedeli, o čem bi se pogovarjali v oddaji, sta se začeli pretvarjati, da potujeta v Ameriko. Skozi oddaje se je razvila pripoved o pakiranju, zbiranju denarja za pot, koliko spodnjic bosta vzeli s sabo, kam bosta odpotovali, koga obiskali. Javljanje z imaginarnega potovanja v New York sta v etru pričarali s spleta vzetimi zvoki ulic in policijskih siren, vse skupaj pa začinili z izmišljenimi prigodami. Iz te orsonwellesovske izkušnje se je Drakulićevi porodila ideja o ekranizaciji. Z minimalno ekipo sta se podali na road movie z vzhodne na zahodno obalo, med katerim neuspešno lovita koncert svojega priljubljenega izvajalca Jacka Obliviana iz Memphisa. Ob Times Squaru, puščavi, Route 66, Las Vegasu, črpalki sredi ničesar in Velikem kanjonu so v filmu posrečeno ujeti zaigrani prizori z obiska radia WFMU in iz ploščarne Goner Records, kjer za pultom pokramljata z njenim lastnikom Ericom Oblivianom, znajdeta pa se tudi na koncertu, na katerem izpustita priložnost, da bi se srečali s svojim junakom. Ko se zbudita iz fantazijskih sanj, ki se jima niso uresničile, jima prijatelj Saša pripelje Jacka Obliviana in persona, zvečer pa se mu Drakulićeva celo pridruži na odru beograjskega kluba Akademija. Z zabrisano mejo med resničnim in neresničnim se potrdijo besede Žikice Simića, da je rokenrol zabloda, v katero verjame.
