Anne je res umrla, mož jo je z blazino zadušil, Georgesa pa nismo videli umreti – kako sta potem lahko skupaj nekam izginila? Pri Michaelu Hanekeju niso redki takšni »skrivnostni«, zagonetni trenutki (na primer, kdo je pošiljal tiste videokasete, ki so tako razjedle zakonski par v filmu Skrito; kdo je bil povzročitelj vseh tistih nesreč, telesnih poškodb in celo smrti v Belem traku?), ki tudi ostanejo nepojasnjeni (Hanekejevi filmi pač niso »navadne« kriminalke), saj je njihova vloga prav v tem, da proizvedejo učinek »unheimliche«, se pravi, da sredi neke domačnosti (kot je družina v Skritem) ali skupnosti (vas v Belem traku) razkrijejo njeno patološko plat. In tako tudi Hanekejeva Ljubezen (nagrajena z zlato palmo v Cannesu) seveda ni toliko kakšna rešitev »uganke ljubezni«, kot je prav njena uganka.
Anne in Georgesa, nekdanja učitelja glasbe, zdaj že oba v osemdesetih letih, igrata Emmanuelle Riva in Jean-Louis Trintignant, nekdanji ikoni francoskega filma. Omeniti je treba predvsem dva njuna filma: Hirošima, ljubezen moja (Alain Resnais, 1959), kjer je Emmanuelle Riva igrala ljubimko japonskega arhitekta in se spominjala svoje preklete ljubezni z nemškim oficirjem med vojno, in Moja noč pri Maud (Eric Rohmer, 1969), kjer je Trintignant igral tipičnega rohmerovskega junaka iz Moralnih zgodb, ki se rad poigrava z izbiro druge ženske, a je ne realizira, ker ima vseeno raje trdnost ali varnost zakonske zveze. Toda v zakonskem paru osemdesetletnikov so variante z drugim moškim ali drugo žensko pač že izključene. Zdaj je samo še huda bolezen tista, ki lahko obudi »drugo ljubezen«. Anne je najprej in povsem iznenada le za nekaj trenutkov paralizirana, toda po operaciji vratne žile je po desni strani telesa trajno, zato prosi moža, naj ne dovoli, da bi jo še kdaj odpeljali v bolnišnico. Georges mora torej zdaj sam skrbeti za bolno ženo, z njo pa je vse slabše. Neko noč se Georges s krikom prebudi iz sanjske more, v kateri ga je neka, najbrž ženina roka stiskala za vrat. Za Georgesa postaja Annina bolezen edina in vsa realnost, iz katere izključuje vse druge: tako hčerko Evo (Isabelle Huppert), ki živi v tujini in kot umetnica nenehno potuje – če torej ne more skrbeti za mater, potem je bolje, da se pogovarjata o čem drugem, ji zabrusi oče –, kot negovalko, ki jo osorno napodi, češ da je nemarna.
Izključuje pa tudi vse drugo, predvsem glasbo, od katere sta Anne in Georges nekoč živela – in prav zato mora tudi biti izključena kot nekakšna uteha. Zdaj sta samo še živa mrliča, takšna realnost pa je onstran vsake utehe, To je neka skrajna, dobesedno mejna realnost, v kateri ta, ki je še živ, živi samo še za umirajočega, ta pa še bolj kot od bolezni hira od želje, da bi umrl. Če je to ljubezen, je to dobesedno ljubezen na smrt, ki se izpolni z neko gesto: ko Anne ne more več govoriti, temveč lahko samo še ponavlja eno in isto besedo, »mal, mal« (boli, boli), Georges sedi na robu njene postelje in pripoveduje o mučnem spominu iz svojega otroštva, nenadoma pa zgrabi za blazino in z njo Anne zaduši. To je ta gesta, ki pa postane ljubezenska šele potem, ko Georges tistega goloba, ki je od nekod priletel v stanovanje in ga je nazadnje s črno krpo ujel, vendarle ne ubije. Prav zaradi tega ta film tudi ni noben prispevek k vprašanju evtanazije. Tu gre za ljubezensko gesto, kolikor je ta tako milostno kot tudi neusmiljeno (ali celo egoistično) dejanje.
