Če je vsa (zahodna) filozofija res le opomba k Platonu, kot je nekoč izjavil Alfred North Whitehead, lahko tri knjige miselnih fragmentov zgodnjih grških mislecev, ki jih danes poznamo pod skupnim izrazom predsokratiki, razumemo kot predgovor vanjo – pa tudi v marsikaj od tega, kar je vzbrstelo v dobrih dveh tisočletjih zatem in kar danes poznamo kot filozofijo, teologijo, matematiko, fiziko ali medicino. Zgornji Whiteheadov dovtip izhaja iz istega prepričanja, ki je dalo ime tudi predsokratikom: da se je s Platonovo mislijo – navdahnjeno s Sokratom – v filozofski misli zgodilo nekaj usodnega in da je predsokratska misel le nekakšna »divja« in »neukročena« priprava na »klasično«, ki je sledila v četrtem stoletju pred našim štetjem.
Zgodbe poznejših filozofov
Zgodbe o prvih mislecih, kot so jih ohranili v spominu ali o njih kaj slišali poznejši filozofi in zgodovinarji, so urejene skladno z rekonstruiranim časovnim sosledjem njihovih življenj. Med najpomembnejše v kronološkem zaporedju sodijo Tales, Anaksimander in Anaksimenes iz Mileta, Pitagora s svojo šolo, Heraklit, Parmenid s svojo (eleatsko) šolo, Anaksagora, Empedokles, Zenon iz Elee in Demokrit. Predsokratiki so dajali prednost ustnemu posredovanju svojega nauka in razmišljanj, v šestem stoletju pred našim štetjem pa jih je dočakal tudi prehod iz oralne kulture v kulturo pisanja, ki so jo Grki prevzeli od semitskih ljudstev. »Zapisana besedila so s svojim prehajanjem iz kraja v kraj in s svojo relativno trajnostjo omogočila abstraktnejšo misel in participacijo oddaljenih mislecev v skupnem dialogu,« pomembnost tega prehoda v spremni besedi poudarja urednik slovenske izdaje Gorazd Kocijančič.
Pričujoča kritična izdaja, ki se v starogrščini in slovenščini razprostira na 2200 straneh, sledi integralni izdaji nemškega filologa Hermanna Dielsa, Die Fragmente der Vorsokratiker iz leta 1903, v katero so vključeni tudi avtorji, ki so ustvarjali sočasno s Platonom. Po besedah Kocijančiča je nemška izdaja z leti, ponatisi in popravki Waltherja Kranza postala prava institucija: od konca 50. let jo tako le še ponatiskujejo, danes pa je na medmrežju tudi prosto dostopna. Izbrane fragmente predsokratikov je po nemški izdaji leta 1946 prevedel že klasični filolog Anton Sovre. »Predsokratike imenujemo tiste prve mislece evropskega Zahoda pred Sokratom, ki so brez vodnikov, oprti samo na svoj genialni nagon, utirali steze antični in z njo tudi moderni znanosti,« je takrat zapisal Sovre.
Največji filološki projekt pri nas
Kako obsežno in zahtevno delo je to, priča tudi podatek, da je slovenščina po italijanščini šele drugi jezik, ki je dobil integralni prevod ohranjenih fragmentov. Kocijančič, ki je tudi prevedel nekaj mislecev, je izdajo označil za največji filološki projekt na Slovenskem, ki je minil v duhu sodelovanja in kooperativnosti. »Skupinsko delo takšnega formata zahteva več kot kompetenco posameznikov in njihovo kooperativnost, potrebuje visoko filozofsko kulturo neke jezikovne skupnosti,« pa je ocenil Aleš Šteger, urednik zbirke Koda, v kateri je delo izšlo.
Prevajalka Ignacija J. Fridl je povedala, da je to »knjiga, iz katere bomo – razrvani od nihilističnega razvrednotenja vrednot – vsak posebej v sebi poskušali znova najti dobro kot edini temelj, h kateremu je stremela in mora stremeti neka civilizacija, če hoče preživeti«. Za levji delež prevodov pa je poskrbel Jan Ciglenečki. Povedal je, da se »v njih kažejo prvi miselni preskoki, ki so jih želeli antični misleci verbalizirati oziroma jih podati v artikuliranem izrazu«.
Poetično in suhoparno
»Med posledicami te silovite težnje po artikulaciji je tudi ta, da je jezik predsokratikov pogosto težak v smislu poetičnosti, suhoparnosti in duhamornosti, težko prevedljivih ali neprevedljivih pomenov. Vseskozi se pojavljajo vijuge, ki jim ne znamo najbolje slediti ali pa ne vemo, zakaj so sploh pomembne.« Ciglenečki pravi, da je bralčev (in prevajalčev) napor razumevanja sestavni del teh tekstov, saj je stara grščina že sama po sebi zelo nepredvidljiv, igriv in fleksibilen jezik. »Njihove misli se gibajo svobodno. Prepletajo se. Pred nami vznikajo podobe življenja, življenj v množini, podobe misli, ki nas navdušujejo prav s svojo nezadržanostjo, s svojo neobvladljivostjo,« pa je v spremni besedi ocenil Kocijančič.
»Iskanje jezikovnega izraza je izjemno zanimiv proces. Sicer lahko gremo v knjižnico in v prvem poglavju atlasa filozofije preberemo korektne trditve, da je Parmenid govoril o enem, Heraklit zatrdil, da vse teče, Anaksimader pa se je posvečal brezmejnemu. Branje predsokratskih besedil v obliki, v kakršni nam jih je predala tradicija, pa odpira možnost, da vsaj do neke mere podoživimo proces v ozadju predsokratske misli,« poudarja Ciglenečki in nadaljuje, da se notranja moč in bogastvo teh starodavnih besedil izraža predvsem s pripovednim tokom predsokratikov, če bralec seveda dopusti, da ga ta potegne v »vrtinec mišljenja«.
Tudi Trubar omenjal Empedokla
Doslej je bilo v slovenskih javnih knjižnicah na voljo le nekaj izvodov nemške izdaje. Slovenski prevod je zato novica izjemnega pomena za filozofe in zagledance v preteklost. Še posebej, če pomislimo, da se tako veliki prevodni dosežki poredko zgodijo in da z njimi lahko merimo stoletja.
Predsokratiki pa so povezani tudi s samimi začetki slovenske besede. Primož Trubar na koncu predgovora k psalmom starih ajdov, predkrščanskih mislecev, za primer navaja Empedoklove pesnitve. »Iz samega konteksta je razvidno, da se Trubar zaveda svečeniške moči, ki jo imajo ta besedila v sebi, kolikor jih seveda beremo v njihovi izvorni dikciji,« pojasnuje Ciglenečki.
Nedvomno bodo fragmentarne in raznolike zgodbe o posameznih predsokratikih pritegnile vse, ki jih zanimajo zametki zahodnega mišljenja. »Še pomembnejše pa se je zavedati, da se v teh zgodnjih besedilih na neki skrivnosten in enigmatičen način dogaja resnica. V teh besedilih se izreka izkušnja te epifanije,« sklene Kocijančič. Ali še drugače: »Predsokratska besedila s svojo emocionalno močjo, s svojo pisavo in miselno pregnanco napeljujejo na to, da se v njih dogaja nekaj bistvenega: želja po tistem, kar lahko kot človeška bitja izkusimo kot resnično.«
