Ob očitnem pomanjkanju vsebinskih pogovorov na visoki politični ravni je vtis, da napore obe državi vlagata bolj v prepričevanje Bruslja o svojem prav, čeprav je vprašanje verjetno še bolj zapleteno kot mejno. Še ameriški veleposlanik Joseph Mussomeli, ki rad reče kakšno vsebinsko o aktualnih temah tu in zdaj, je ta teden ocenil, da gre za izredno strokoven problem, v katerega se ZDA, če bo le mogoče, ne želijo vpletati. Namesto politikov spor uradno rešujeta v ta namen imenovana finančna strokovnjaka France Arhar in Zdravko Rogić. Kot je sklepati, sta bistveno bolj vsebinska, kot javno povesta, vendar končni rezultat ni odvisen od njiju, saj ne delata mimo obeh vlad.

Spor okoli zagrebške Ljubljanske banke, ki ga je novinarska kolegica označila za najbolj »neseksi« temo, kar jih obstaja, je težak v več pogledih. Tudi ali predvsem številčno. Gre za vprašanje, težko 280 milijonov evrov, z obrestmi pa po nekaterih ocenah še nadaljnjih 420 milijonov evrov. In to brez tiste tretjine oziroma 130.000 hrvaških varčevalcev LB Zagreb, ki svojega denarja nikoli niso dobili in jih aktualni spor ne zadeva, čeprav bi se rešitev lahko dotaknila prav njih. Trenutno so za Slovenijo bistvo problema tožbe dveh hrvaških bank v italijanski lasti na hrvaških sodiščih. Banki skušata s pooblastilom hrvaškega finančnega ministra od LB oziroma NLB iztožiti denar, s katerim je hrvaška država poplačala dve tretjini hrvaških deviznih varčevalcev LB Zagreb. Slovenija trdi, da je vprašanje treba reševati na pogajanjih v okviru nasledstva nekdanje SFRJ, ker izhaja iz njenega razpada in nasledstveni sporazum to tudi izrecno določa. Hkrati s temi pogajanji pa po njenem ne morejo o isti stvari na sodiščih potekati tožbeni postopki s podporo pogajalke, torej hrvaške vlade. Bojazen Slovenije je, da bi kakšno hrvaško sodišče dalo bankama prav in bi morala omenjene milijone začeti odplačevati, pogajanja gor ali dol. Zato Slovenija zahteva od hrvaške vlade, da umakne pooblastila finančnega ministra za tožbe, brez katerih bi bile te, sodeč po dosedanji praksi hrvaških sodišč, precej brezupne.

Dokler se to ne zgodi, slovenska vlada noče začeti ratifikacijskega postopka hrvaške pristopne pogodbe z EU. Uradno pojasnilo zunanjega ministra se glasi, da brez tega ne morejo zagotoviti zahtevane podpore dveh tretjin poslancev in potem še večine udeležencev morebitnega, a malo verjetnega referenduma. Hrvaška se z nasledstvenim reševanjem pod okriljem baselske Banke za mednarodne poravnave z udeležbo vseh petih naslednic SFRJ zdaj načelno strinja. Pooblastil za tožbe pa po besedah zunanje ministrice Vesne Pusić ne bo umaknila, dokler vladi uradno ne potrdita vzporednega dvostranskega dogovora, ki ga iščeta Arhar in Rogić. Hrvaška namreč ocenjuje, da bi v primeru umika pooblastil za tožbe te lahko hitro padle in zastarale, potem pa poti nazaj na sodišče zanjo ne bi bilo niti v primeru, da iskanje rešitve pade v vodo.

Ko se je lani spomladi vprašanje resneje izpostavilo, se ni zdelo, da bo odnose obremenilo do mere, ki politično spominja na dogajanje ob mejnem sporu, le da zato, ker je manj seksi, ne poraja tolikšne mere odzivov v javnosti. Drugače je s strokovnjaki in politiki. Med slovenskimi predstavniki je čutiti skorajda jezo in užaljenost, ker se Sloveniji očita, da je pobasala denar. Natanko o tem je prepričana Hrvaška. Politično ozračje je nabito z izjavami, ki s slovenske strani predstavljajo očitne ultimate. Hrvaška uradna stran se opazno drži nazaj, ker je njen ključni cilj pravočasen vstop v Evropsko unijo, čeprav je nekajkrat povzročila zmedo z nejasnimi izjavami. Je pa toliko bolj dejavna medijska stran. Tako se otežuje sprejemljivost morebitnega kompromisa in tudi pot do njega, kar je še en vzorec, znan iz časov mejnih sporov.

Hrvaška zunanja ministrica Vesna Pusić je bila v nedavnem intervjuju na hrvaškem Radiu 101 sicer zelo mirna, ko so jo spraševali o ratifikaciji hrvaške pristopne pogodbe z EU v Sloveniji in o sporu o Ljubljanski banki. »Upam, da bomo rešitev našli v prihodnjih treh mesecih, ker se počasi približujemo neki zaključni fazi... Najbolj pesimistične napovedi govorijo o ratifikaciji nekje maja,« je rekla. Kaj pa, če slovenska vlada pade? »Ne pričakujem, da bo slovenska vlada padla, čeprav se vedno lahko zgodi kaj nepričakovanega,« je ocenila. Intervju s Pusićevo je bil na sporedu v soboto. Tri dni kasneje je poročilo objavila komisija za preprečevanje korupcije. V hrvaških medijih so plat zvona zaradi možnosti razpada koalicije in vpliva politične krize na ratifikacijski postopek začeli biti včeraj, v Bruslju, katerega prednostni cilj je vstop Hrvaške 1. julija, še kak dan prej, minister Erjavec je takoj napovedal nov sestanek Arharja in Rogića, čeprav je ponovil znani ultimat Zagrebu. Morda bo posredna spodbuda za napredek prišla z najbolj neverjetnega naslova.