Od rojstva do groba

Indija je torej kljub visoki gospodarski rasti še vedno revna država z zelo velikimi socialnimi razlikami, ki so vse bolj vidne. Patriarhalna, kastna, razredna družba, polna jeznih, ponižanih moških. Bolj ko se bo večala razlika med bogatimi in revnimi, več bo takih moških. Do nadaljnjega bodo tarče te jeze najranljivejše skupine, to se pravi ženske in otroci.

Indija ima dolgo zgodovino in dediščino nasilja nad ženskami. Začnimo po vrsti, od rojstva do groba, s fenomenom »manjkajočih« žensk, na katerega je opozoril Nobelov nagrajenec za ekonomijo Amartya Sen že leta 1986; takrat je za Indijo navedel številko 37 milijonov »manjkajočih«; stanje se po tem letu ni izboljšalo. Strokovnjaki se strinjajo, da so glavni razlogi za to slabša prehranjenost in slabša zdravstvena oskrba žensk ter infanticidne prakse in spolno selektivni abortusi. Zares drastične spremembe v demografiji, ki kličejo po državni intervenciji, so se začele v 80. letih prejšnjega stoletja, ko so v Indijo prišle nove tehnologije prenatalne diagnostike, denimo amniocenteza in ultrazvok. »Infanticid za Indijo kot celoto demografsko ni signifikanten; pač pa so pomembni spolno selektivni abortusi,« pravi francoski demograf Christophe Guilmoto, ki je svoje ugotovitve predstavil na 4. azijski konferenci o reproduktivnem in spolnem zdravju in pravicah oktobra 2007 v Hyderabadu. Po podatkih ZN v Indiji na leto opravijo približno 2 milijona abortusov, od tega je 99,99 odstotka zarodkov ženskega spola. To, kar »se zdaj dogaja v vzhodni Aziji [zdaj tudi v južni Evropi, op.p.], je popolna novost v celotni svetovni zgodovini. Demografi česa takega še nismo srečali,« pravi Guilmoto. »Vendar se ženskam zato ne bo nič bolje godilo,« pravi Modhumita Roy, avtorica tudi v slovenščino prevedene knjige Made in India: eseji o razredu, spolu in kulturi. »Dekleta bodo spet silili v zakon zelo mlade, in ker bo v boju za delovna mesta preveč moških, bodo ženske izpadle iz tega boja, spet bodo tradicionalne matere in žene. In snahe, seveda.«

Leta 2050 bo na svetu dobrih 9 milijard ljudi, od tega samo v Indiji in na Kitajskem dobra tretjina. In samo med indijskimi moškimi jih bo 10 odstotkov »preveč«, med revnimi še veliko več: ker bo boj za neveste hud, bodo iz tega boja najprej izpadli prav revni. Število revnih jeznih moških se bo povzpelo v milijone. Kam se bo usmerilo nasilje?

Razlogi za ubijanje novorojenk in za spolno selektivne abortuse so kompleksni. Sin ohranja družinsko ime, nadaljuje rod in zelo pogosto tudi družinske posle, kakršni koli že so, s snaho pride v hišo premoženje. In – ne nepomembna stvar! – sin opravi zahtevane pogrebne obrede ob očetovi smrti, pri hindujcih, denimo, prižge grmado s truplom. So pa razlogi seveda tudi ekonomski, povezani z institucijo dote, ki jo mora nevestina družina izplačati ženinovim staršem. Dota je zakonsko sicer prepovedana že od leta 1961, a je še zmerom zelo pomemben del poročne transakcije, zanjo je treba varčevati in se zanjo zadolževati.

Z doto je povezano tudi nasilje nad nevestami, saj ženinova družina pogosto ni zadovoljna z doto. Nasilje pogosto maskirajo v »kuhinjsko nesrečo«, saj v številnih družinah kuhajo na kerozin, ki je vnetljiv. Mediji vsak dan poročajo o tej vrsti nasilja nad ženskami: ženske končajo v bolnišnici ali v mrtvašnici zaradi opeklin, obešanja, polomljenih kosti. S tem problemom se ukvarjajo številne nevladne in vladne organizacije. Po podatkih organizacije Gendercide Watch (1999/2000) je število smrti žensk zaradi dote med 25.000 in 30.000. Nekateri viri navajajo številko 100.000.

Čeprav je v Indiji zakonsko določena minimalna starost pri poroki 18 let za neveste in 21 za ženine, so otroške poroke še vedno precej pogoste, še zlasti v tistih državah in okoljih, ki imajo tradicijo zgodnjih porok. Oblasti si pred takimi porokami zatiskajo oči, pa čeprav gre včasih za otroke, stare nekaj let.

Otroci iz velemestnih slumov in podeželja nižajo že tako nizko ceno delovne sile, zaradi katere je Indija tako uspešna na svetovnem trgu. »Otroško delo seveda zadeva oba spola, a je položaj deklic videti še težji, ker poleg neformalne zaposlitve zunaj doma opravljajo še večino gospodinjskih opravil ali pa jih opravljajo v celoti, če njihove matere delajo zunaj doma,« piše Tanja Rener v posebni številki Časopisa za kritiko znanosti – Indija, dežela protislovnih strasti.

Po podatkih iz leta 2007 je v Indiji 34,290.000 vdov, kar je 8 odstotkov vseh žensk in 51 odstotkov žensk nad 50 let. V filmu režiserke Deepe Mehta Voda (predvajali so ga tudi v Ljubljani) osemletno vdovo sorodniki »odložijo« v ašram za vdove, kar ni bilo v tistem času (trideseta leta 20. stoletja) nič zelo nenavadnega. Čeprav so se razmere spremenile, je vendarle značilno, da so hindujske skupine v filmu videle napad na tradicionalne vrednote in so z grožnjami dosegle, da je režiserka prenesla snemanje iz Indije na Šrilanko.

Čeprav zakon že od leta 1856 dovoli ponovno poroko vdov, hinduizem tega ne odobrava in večina vdov se zaradi družbenih pritiskov za ponovno poroko ne odloči. Moževi sorodniki vdovo neredko pošljejo od doma (boj za dediščino!), naj sama poskrbi zase in tudi za otroke, če jih ima. Tako izgubi ekonomsko varnost in vse druge socialne mreže, v katere je bila vpletena. V ašramih v svetih indijskih mestih, v Vrindavanu, Mathuri in Varanasiju, še vedno živijo vdove, ki so odvisne od nevladnih organizacij, domačih in tujih; veliko jih berači ali pa se znajdejo kako drugače. Nemalo mlajših vdov se ukvarja s prostitucijo. Večina indijskih držav ima »pension schemes« za vdove, le da so pokojnine nizke in pogoji za pridobitev strogi: v nekaterih državah ne smeš imeti sina, starega več kot 18 let, v drugih ne plinskega kuhalnika, v tretjih spet ne smeš biti sposoben za delo, ne smeš beračiti... Birokratske procedure za pokojnine so za nepismene ženske nepremostljive, zato pokojnino v resnici dobiva samo 10 odstotkov vdov.

Sama je prosila za to

Indija ima dolgo zgodovino in dediščino nasilja nad ženskami. Viri navajajo, da je bilo pri razdelitvi indijske podceline na Indijo in Pakistan (leta 1947) 75.000 posilstev. Posilstva so pogosta tudi pri versko-etničnih pogromih. Samo leta 2011 je bilo prijavljenih več kakor 24.000 primerov posilstva, vedeti pa je treba, da je to najredkeje prijavljeno zločinsko dejanje in študije navajajo, da pride na en prijavljen primer približno 50 neprijavljenih. Večina prijav ne pride niti do sodišča. Značilen je primer, ko so obdolžence oprostili obtožbe skupinskega posilstva z obrazložitvijo, da ni verjetno, da bi moški iz visoke kaste posilili žensko iz kaste nedotakljivih.

Spomladi leta 2012 je delhijski tednik Tehelka objavil raziskavo dveh novinarjev, ki sta obiskala 24 policijskih postaj v delhijskem okrožju in intervjuvala več kot 30 višjih policistov z 20- do 30-letnim stažem. Takole mislijo tisti, ki so prvi v stiku z žrtvami posilstva in ki naj bi ženske varovali pred nasiljem: »sama je kriva«, »sama je prosila za to«, »privolijo v seks in če jim ne plačaš, prijavijo posilstvo«, »samo za denar jim gre«, »njena mati je ločena«, »večina posilstev je izmišljenih«.

»Posilstvo je sredstvo dominacije in ko ga zagrešijo moški iz zgornjega razreda, vojaki ali policisti, ni kaznovano,« je rekla Arundhati Roy, znana pisateljica in borka za pravice revnih v intervjuju za Channel 4. Ne samo, da ni kaznovano, tudi ni ovira pri politični karieri: Tehelka navaja, da je bilo v zadnjih petih letih na listah strank za državne volitve 27 kandidatov, ki so izjavili, da so obtoženi posilstva. Prav tako 6 izvoljenih višjih sodnikov.

Ko so Arundhati Roy vprašali, zakaj je prav decembrsko posilstvo v Delhiju imelo tako glasen odmev, je odgovorila, da zato, ker so tokratni zločinci revni, to pa ustreza razširjeni ideji kriminalne revščine.

Razlike med bogatimi in revnimi se večajo, a so tudi vse bolj očitne. »Prej so bogati delali, kar so delali, sorazmerno diskretno, zdaj pa je vse na dlani, na televiziji. Zbuja se jeza, psihotični bes in ženske bodo plačale ceno, vse ženske, čeprav tiste na dnu veliko večjo,« pravi Arundhati Roy.

V družbi s tako velikimi socialnimi razlikami, ki se še večajo, nasilje ne more izginiti. Ima prav Arundhati Roy ali pa so množice, ki jih je spravilo na cesto tokratno brutalno posilstvo, znamenje sprememb na bolje za indijske ženske vseh kast in razredov? Bo smrtna kazen, ki jo zahtevajo, ustavila nasilje nad njimi? Spremembe v glavah resda potekajo počasneje kot bančne transakcije. Nekatere so se že začele, nekatere se še morajo.