Neprijeten okus

V ponedeljek, ko je komisija za preprečevanje korupcije (KPK) objavila svoje zaključno poročilo o nadzoru nad premoženjem šefov tukajšnjih parlamentarnih strank, se je slovenska izvršna oblast znašla v zares kočljivem položaju. Kar v njej kaj šteje štejejo pa ravno vlada in njen predsednik, Ljubljana in njen župan ter Maribor in njegov župan je obremenjeno z okusom po korupciji. Natančneje, protikorupcijska komisija je o tedanjem mariborskem županu Francu Kanglerju že novembra lani (v primeru Farmadent) ugotovila, da je »večkrat izpolnil znake korupcije«. Župan je nato, ne prav hitro in izključno pod pritiskom javnega mnenja oziroma »gotof si« demonstrantov odstopil, zaradi česar se Maribor že pripravlja na predčasne županske volitve, ki bodo marca. V primeru predsednika SDS Janeza Janše (ki je tudi predsednik vlade) in predsednika Pozitivne Slovenije Zorana Jankovića (ki je tudi župan Ljubljane) so stvari nekoliko bolj zapletene. Komisija je o njiju ugotovila, da sta večkrat kršila zakonske obveznosti glede poročanja o svojem premoženjskem stanju, o nekaterih njunih finančnih poslih pa, da so ti obremenjeni s korupcijskimi tveganji in sumi zlorabe položaja. No, zaključno poročilo tako imenovane protikorupcijske komisije zahteva zelo pozornega bralca. Ta bo lahko ugotovil, da je komisija Zoranu Jankoviću njegovo kršenje protikorupcijskega zakona opisala s pridevnikom »sistematično«, sredstvom, do katerih je prišel, pa je pripisala, da so »izrazito obremenjena s korupcijskimi tveganji, tveganji za nedovoljeno lobiranje«, temu pa so dodali še »nasprotje interesov v najširšem smislu«. Tudi konkreten posel Janeza Janše si je prislužil podoben opis: obremenjen je bil z »izrazitimi« korupcijskimi tveganji«.

Pikolovsko branje? Najbrž ne. Zaključno poročilo KPK je tako pri Jankoviću kot Janši naletelo na buren odmev, oba sta ugotovitvam komisije nasprotovala (in jim še oporekata). Komisija za preprečevanje korupcije se je na njune prve javne nastope odzvala s sporočilom za javnost, ki ga je izdala minulo sredo. V primerjavi z zaključnim poročilom je v njem veliko slovničnih napak, kar navaja na sklep, da je komisija svoje navedbe v zaključnem poročilu zapisala s tolikšno skrbnostjo, da je ta vključila tudi preudarek o postavljanju vejic, že omenjeno sporočilo za javnost pa je izdala v naglici.

A vrnimo se k aktualni podobi slovenske izvršne oblasti. Si je mogoče predstavljati, da bi se avstrijska vlada, župan Dunaja in Gradca istočasno znašli v protikorupcijskih preiskavah, ob tem pa bi se prizadeti in javnost spraševali, ali naj se vpleteni javni funkcionarji umaknejo z javnih položajev ali ne? Si je mogoče predstavljati, da bi se to primerilo šefu ameriške administracije in županoma Washingtona ter New Yorka? Ali pa morda (in še celo) predsedniku italijanske vlade in županoma Rima ter Milana? Da bi namreč integriteta vseh najpomembnejših predstavnikov izvršne oblasti v neki državi v istem časovnem obdobju postala vprašljiva, prizadeti javni funkcionarji pa svoje legitimnosti in podpore ne bi preverjali v elektorskem telesu, torej pri tistih, ki so jih za funkcionarje imenovali, marveč bi jo iskali pri gremijih, ki imajo od delovanja konkretne izvršne oblasti koristi in so zato za njeno ohranitev zainteresirani. Prav to se je zgodilo v Sloveniji, ko sta oba funkcionarja, Janković in Janša, po objavi zaključnega poročila protikorupcijske komisije zaupnico iskala v organih svojih strank, čeprav funkcionarja nista zato, ker sta predsednika strank, ampak zato, ker je eden župan, drugi pa predsednik vlade. Pa vendar so te nenavadnosti le posledice ugotovitev protikorupcijske komisije, same po sebi so dovolj zgovorne, bitka za interpretacijo zaključnega poročila KPK pa, nepresenetljivo, problematizira način delovanja institucije zato, da bi v tej bitki spodbili to, kar je institucija dognala.

Institucija

Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije ve o KPK povedati, da je to »samostojen in neodvisen državni organ, ki z namenom krepitve učinkovitega delovanja pravne države in preprečevanja njenega ogrožanja s koruptivnimi dejanji v okviru in na podlagi zakonov samostojno izvršuje pristojnosti in opravlja naloge, določene v tem in v drugih zakonih«. Ko gre za javne funkcionarje in njihovo zakonsko obveznost, da komisiji poročajo o svojem premoženjskem stanju, pa komisija za preprečevanje korupcije deluje kot tamagoči. Tamagoči je igračka, ki je v devetdesetih obnorela starše in njihove otroke; je virtualna živalca, ki jo je treba hraniti, se z njo igrati, jo očediti, peljati k zdravniku... Igračka je bila (menda pa je v svoji spletni izpeljavi še vedno) krasen pripomoček, ki je otroke vzgajal k redoljubnosti, skrbnosti in odgovornosti: če namreč otrok za svojo igračko ni skrbel in ni zadostil njenim potrebam, je njegov ljubljenček »umrl«. Uporabnikom igračke se je to pogosto primerilo, pogosti pa so bili tudi primeri, da so zahteve tamagočija za starše ali otroke postale tako nadležne, da je igračka na koncu končala v smeteh.

Komisija kot tamagoči je torej sistemska naprava, ki funkcionarje uči, kaj je prav in kaj ne, od njih pričakuje redoljubnost, skrbnost in odgovornost. Tega ne počne arbitrarno, ampak na podlagi zakona. V obsežnem 25-stranskem zaključnem poročilu KPK je prvih 12 strani poročila ravno tako zanimivih in relevantnih kot tisto, kar temu uvodnemu delu sledi (poročilo o konkretnih ugotovitvah nadzora nad premoženjskim stanjem šefov parlamentarnih strank), a je bilo v minulih dneh zlasti s strani kritikov KPK spregledano in zamolčano. V tem uvodnem delu je komisija pojasnila pravni okvir svojega nadzora, predstavila je zakonske dolžnosti, ki jih imajo funkcionarji v zvezi s prijavo svojega premoženja, in metodologijo, po kateri je delala (križanje iz različnih virov pridobljenih podatkov). Opozorila je tudi na zgovoren incident, ko so v nekem državnem podjetju, od katerega je komisija zahtevala podatke o tem, kako Janša plačuje njegove storitve, ukradli dopis komisije in ga izročili Janši (»Glej, po čem vohljajo!«), ter izrecno poudarila, da je v primeru suma nesorazmernega povečanja ali nepojasnjenih razlik v premoženju vso dokazno breme na zavezancu in ne na komisiji za preprečevanje korupcije.

Ko komisija od funkcionarjev zahteva natančna in celovita poročila o njihovem premoženjskem stanju, jih zahteva zato, ker njeno delovanje sloni na podmeni, da sme javni funkcionar razpolagati le s premoženjem znanega izvora oziroma s sredstvi za zasebno potrošnjo, ki jih je funkcionar pridobil po zakoniti poti, kar pa mora biti dokazljivo iz uradno preverljivih virov. Ali drugače, natančno in celovito poročanje funkcionarjev o njihovem premoženjskem stanju je pomembno zato, ker družbi ni vseeno, kdo opravlja javne funkcije – tiste osebe, ki takega poročanja niso zmožne ali javnosti ne zmorejo dokazati legalnih virov svojega premoženja, ne morejo biti javni funkcionarji. Obstaja namreč tveganje, da so do premoženja prišle na nezakonit način, torej morda tudi s korupcijo ali z zlorabo javne funkcije.

In če KPK s tamagočijem druži še to, da zaradi njunih zahtev sčasoma obe napravi postaneta nepotrebna nadlega, obstaja tudi pomembna razlika: še tako nadležni člani protikorupcijske komisije ne morejo »umreti«, »umre« lahko le javni funkcionar. Komisijo, torej njenega predsednika in oba namestnika, namreč po dokaj zapletenem postopku imenuje predsednik republike, on lahko njene člane tudi predčasno razreši, a le, če je izpolnjen kateri od zelo omejenih pogojev, ki jih predvideva zakon. Komisiji je s tem zakon omogočil neodvisnost od političnega vplivanja, kar je neprecenljiva kvaliteta. Kako ta učinkuje, ko člani komisije svojo vlogo vzamejo zares, je mogoče videti na slovenskih ulicah in trgih: njih ljudstvo s transparenti ne poziva, naj spakirajo, komisija za preprečevanje korupcije je ena redkih državnih institucij, ki so ohranile svojo integriteto in jih je še možno spoštovati.

Dognanja

Eden od zavihkov na spletni strani komisije se imenuje »zavezanci in njihove dolžnosti«, navaja pa osebe, ki jim zakon o integriteti in preprečevanju korupcije nalaga določene obveznosti. Samo še en klik je potreben, da se obiskovalec te spletne strani seznani z obveznostmi, ki jih ima po tem zakonu (in do komisije) javni funkcionar, med drugim tudi to, da komisiji poroča o svojem premoženju. Če funkcionar, ki je na javnem položaju že več let ali se na različnih takih položajih izmenjuje, ker je pač karierni funkcionar, svojo opustitev obveznosti po tem zakonu pojasnjuje s svojim nepoznavanjem, se spravi v neprijeten položaj – prizna namreč, da zakona ni bral. Od funkcionarja, ki ne prebere zakona, ki je zanj osebno vsaj toliko pomemben kot njegova pogodba o zaposlitvi, ali pa ga ne spoštuje, je težko pričakovati, da bo bral ali spoštoval zakone, ki urejajo življenje drugih. Pa vendar je kršitev obveznosti poročanja o svojem premoženjskem stanju zgolj prekršek. Je ta prekršek zadosten razlog za to, da bi se kršitelj moral umakniti z javnega položaja?

Najbrž ne, če bi le bilo moč zadovoljivo utemeljiti, kako to, da taka kršitev sovpada z ugotovljenimi in nenavadnimi, hm, pojavi ter življenjskimi slogi. Recimo s tistim pojavom, ko se v neki, sicer zelo žalostni zgodbi o očitno veliki finančni stiski zmeraj pojavi kakšen angel varuh, ki to stisko začasno premosti. Ko bi prišel iz nebes, bi ga bilo mogoče častiti, če pride iz javnega podjetja, nanese beseda na korupcijsko tveganje takega posla. Ali pa, ko bi bilo moč običajnemu državljanu zadovoljivo pojasniti, kako je mogoče brez nadnaravnih sil v nekaj urah izpeljati več finančnih transakcij, ko pa je on sam, ko je poskušal svoje finančne obveznosti poravnati v dogovorjenem roku, pri tem vedno klel čez počasnost plačilnega prometa, saj so njemu lahko v enem dopoldnevu izvedli le eno nakazilo.

Pa ti nenavadni življenjski slogi! Da si, recimo, javni funkcionar in si v službi od jutra do večera, a kljub temu najdeš čas, da vmes skočiš na banko ali pošto in tam plačaš račun za telefon. Vedno z gotovino! No, podoben slog je imel tudi gospod Kangler, a on je že pojasnil, da je na bančni šalter pošiljal svoje administrativne moči, ker sam ni imel časa. Ali pa, da si kupiš zelo spodoben avto. Nov! No, ne čisto nov, prodajalec ga je registriral za, na primer, en dan, naslednji dan ga je prodal, kupec pa je s to transakcijo prihranil nekaj tisoč evrov. Dovolj za izlet v daljne kraje, ampak v tem primeru najbrž ne varčuješ pri stroških za letalski prevoz, najbrž ne najameš nizkocenovnega prevoznika, račun prevoznika pa izgubiš? Ali pač, saj lahko na tak način v tridesetih letih dela tudi veliko prihraniš. Vsaj 210.000 evrov, a moraš, če si javni funkcionar, svoje prihranke iz preteklosti prijaviti takrat, ko te po stanju premoženja povprašajo prvič. Če tega ne storiš, se spet pojavi tista opazka o korupcijsko tveganem poslu (ki pa je ne bi bilo, če bi protikorupcijska komisija smela izvajati prikrite preiskovalne ukrepe). In tako naprej, do tega, da javni funkcionar po pomoti, ker ni bral, kar je podpisoval, sam sebe obremeni s poroštvom za pol milijona evrov. Nemogoče si je predstavljati, kakšne bi bile posledice, če bi javni funkcionar zaradi enakega razloga, torej po pomoti, s podpisovanjem kakšnega temu podobnega poroštva obremenil državo.

Ker zadovoljivih in prepričljivih pojasnil o teh pojavih in slogih ni, je izhod en sam. Umik s položaja ni priznanje krivde, je le sporočilo, da javna funkcija ni enkratni in neponovljiv dobitek na lotu in se je zato velja tako trdno oklepati. V resnici je obratno. Je vnovič dosegljiva, če tisti, ki jo želi prevzeti, ohrani vsaj minimalno integriteto.