Nekaj mesecev pozneje so razjarjeni kupci zaprepadeno gledali v tehtnico pod novimi športnimi copati in ameriško Zvezno trgovsko zbornico zasuli s pritožbami, samega proizvajalca pa s tožbami na sodišču: ne samo, da med lenarjenjem z zavezanimi teniškimi copati na nogah, kot je bilo predpisano, niso izgubili niti grama, ampak so se iz nekega vzroka celo nekontrolirano odebelili.

Znan je Einsteinov izrek: »Samo dve stvari sta neskončni: vesolje in človeška neumnost, za vesolje pa nisem povsem prepričan.« Meja vesolja – če sploh obstaja – je nepredstavljivo daleč, toda kjerkoli je in če jo bo kdorkoli kdajkoli odkril tisoč svetlobnih let daleč, sem prepričan, da bo našel debele idiote, ki zbegano stojijo na domačih tehtnicah in preverjajo, ali so si dobro zavezali vezalke na novih športnih copatih shape-up.

Dobro, to z neumnostjo in idioti je moja precej samovoljna ocena, saj so si ti neumni idioti na koncu razdelili petinštirideset milijonov dolarjev, kolikor jim je proizvajalec izplačal, da bi se izognil sodnim procesom, pod pritiskom Zvezne trgovske zbornice, ki je z vso resnostjo raziskala verodostojnost reklamne kampanje za športne copate, pri katerih za hitro hujšanje »zadostuje že, da si zavežete vezalke«. Jebenti, vse bi dal, da bi se lahko udeležil tega zaslišanja in gledal, kako strogi obrazi zbornice s parom športnih copat shape-up in tehtnico zmagoslavno dokazujejo lažnivost Skechersovega marketinga! Svet je tako dokončno zdrsnil v božjo mater, človeška neumnost je na koncu vendarle zmagala. In nekega dne bo, če sploh še bo kdo, ki bo pisal zgodovino našega propada, pisalo, da se je vse za vedno končalo leta 2012 s sodno – torej uradno – zmago kretenov, ki ponoči spijo s športnimi copati na nogah in čakajo, da bodo shujšali, podnevi pa v naslonjaču najbrž pijejo pivo, pri tem pa čakajo, da bo v stanovanje planila divizija latinskih manekenk, ki jim jih je v reklami obljubil Budweiser.

V tej zgodovini bo vsekakor pisalo, da se je vse začelo dvajset let prej, 27. februarja 1992, ko je neko gospo Stello Liebeck iz Albuquerqea v Novi Mehiki vnuk z avtomobilom pripeljal v McDonald'sovo drive-in restavracijo, kjer je naročila kavo. Gospa Stella si je papirnati kozarec dala med kolena, da bi dodala mleko in sladkor, sedež je pomaknila nazaj in se po nerodnosti po nogah polila z vročo kavo, pri tem pa dobila opekline, zaradi katerih je pristala v bolnišnici.

Živemu človeku se zgodi kaj takega, nič zgodovinskega – strinjali se boste – ni v tem, da se nekdo spotakne ob kabel sesalnika, ureže z britvico ali opeče z vročo kavo, vsakomur od nas se je v življenju to zgodilo že tisočkrat. A vendar je nepomembni incident gospe Stelle s kavo postal zgodovinski: dve leti in pol pozneje, po dolgotrajnem procesu, je okrožno sodišče Nove Mehike presodilo, da mora McDonald's gospe Stelli Liebeck izplačati skoraj tri milijone dolarjev odškodnine! Temu sodnemu precedensu, ki je prišel v pravno zgodovino in učbenike prava, dolgujemo povsem nov pojav v zahodni potrošniški kulturi – cunami tožb proti velikim korporacijam, od katerih bo v naslednjih dvajsetih letih na tisoče idiotov izmolzlo na stotine milijard dolarjev. Tako slavnemu »primeru Liebeck proti McDonald's« dolgujemo tudi tista smešna opozorila na papirnatih kozarcih za kavo, na katerih proizvajalci v strahu pred našimi odvetniki opozarjajo, da je »vsebina skodelice s kavo« – glej čudo – »vroča«. Podobno trapasta opozorila boste našli tudi na številnih drugih izdelkih, na primer tisto svarilo proizvajalca, da otroški kostum Supermana »ne omogoča letenja«, opombe na likalniku, da »ne likajte obleke, ko jo imate na sebi«, ali opozorila – meni enega najljubših – ki kupce sladoleda slush puppy poziva k pazljivosti, ker »je sladoled lahko zelo mrzel«.

In kadarkoli pomislite, kakšen bedak mora biti človek, da potrebuje opozorilo, da ni pametno, da si z dezodorantom poškropiš oči ali da si v grlo zliješ dva deci vrele kave, se spomnite gospe Liebeck, ki je pred kratkim umrla kot milijonarka in, čeprav se je opekla s kavo, doživela petindevetdeset let. Nato pa na novo opredelite pojem bedak. Svet je, kot pravim, dokončno šel k vragu, človeška neumnost je na koncu zmagala, meni pa nekako sploh ni žal. Ni mi žal takšnega kretenskega sveta – pravzaprav je še kar dolgo trajal – še manj pa mi je, bogme, žal velikih korporacij, ki so celih sto let množične proizvodnje, kretenskega marketinga in medijske diktature s Kim Kardashian vztrajno in sistematično poneumljale človeški rod in ga spreminjale v čredo lobotomiziranih potrošniških idiotov. Potem pa so bile silno presenečene, ko so jih idioti tožili, ker njihovi čarobni športni copati ne delujejo. Pri tem so pozabili, da idioti ne sedijo samo na kavču pred televizorjem, ampak tudi – v poroti. Kot bi rekli moji prijatelji v Bosni: Bog je, čeprav je čisto majhen.