Konstantin velikih zadreg

Balkan boys krojijo zgodovino

Prvi problem je sam obstoj edikta. Edikta v pravem pomenu besede pravzaprav ni bilo, ugotavlja (kot mnogi drugi) rimski zgodovinar Arnaldo Marcone (Pagano e cristiano; vita e mito di Costantino). Konstantin, eden izmed treh sovladarjev imperija, se je v Milanu pojavil v začetku leta 313, dobra dva meseca po vojaški zmagi pri Milvijskem mostu. Udeležil se je poroke sestre Konstance z Licinijem, sovladarjem, ki je vladal Panoniji in Balkanu. Ob tej priložnosti sta se z Licinijem dogovorila, da bosta uveljavila spoštovanje dve leti starega Galerijevega odloka o strpnosti do kristjanov. Politika Dioklecijana (še enega Balkanca med cesarji), ki je vodil krvava preganjanja in razlaščanja kristjanov, je imela preveč razdiralne učinke. Pri tej odločitvi Licinij ni imel nič manjše vloge kot Konstantin, a ga je verski zgodovinski spomin skupaj z Galerijem iz Serdice/Sofije potisnil v ozadje. Vplivni Evzebij, prvi krščanski zgodovinar, je bil predvsem mojster poveličevanja Konstantina, zato pogana Licinija v svojem Konstantinovem življenju (337–339) namerno prezre. »Edikt«, če o njem sploh lahko govorimo, je tako zasluga treh poganov in ne enega krščanskega cesarja.

Tudi Konstantinu samemu tedaj namreč še ni bilo jasno, kaj je v verskem smislu. Znameniti »in v tem znamenju boš zmagal« (v znamenju »k«) izpred bitke pri Milvijskem mostu (312), ki naj bi dokazoval Konstantinovo opredelitev za krščanstvo, je prej ko ne dosežek posebnega zgodovinopisnega stila. Že v rimski poganski tradiciji se je z izmišljenimi ali prirejenimi sanjami in videnji zgodovinske dogodke naknadno mistificiralo kot posredovanja nadnaravnih sil. Tako je tudi spopad med dvema poganoma, Konstantinom in Masencijem, v Evzebijevi kristijanizirani priredbi dobil videz boja med staro in novo vero, ki se je bodočemu zmagovalcu razkrila v sanjah. Konstantin se je na slavoloku (315) za zmago zahvaljeval boginji Viktoriji in ne krščanskemu bogu. Še nekaj let je vztrajal pri prvenstvu nepremagljivega sonca.

Medtem ko je bilo nekje marsikaj dodano, je bilo drugje marsikaj odstranjeno. Čeprav je bil Konstantin vladar širnih ozemelj, ni obvladal svojih čustev. Tudi ko se je že opredelil za krščanstvo. V istrskem Pulju da leta 326 zastrupiti sina Crispusa. Istega leta ženo Fausto tako rekoč skuha v prevroči kopeli. V Evzebijevem retuširanem zgodovinopisju obsodba na pozabo (damnatio memoriae) doleti tudi Fausto in Crispusa. Omenjati umora v družini in hkrati pesniti o velikih delih prvega krščanskega cesarja bi bilo neprepričljivo.

Ni dvoma, da se je položaj krščanstva po letu 313 pomembno izboljšal. Odprla so se vrata za impresiven pohod v svet. Iz več razlogov pa lahko zavrnemo tezo o nastopu verske svobode. Poglavitna razloga sta določitev krščanskega pravoverja, ki se je vse bolj opiralo na silo države, in prva preganjanja poganov.

Svoboda kakor za koga

Konstantin je v krščanstvu postopoma prepoznal ideološko vezivo za imperij, ki so ga razganjale sredobežne sile. Prepoznal ga je tudi kot instrumentum regni – kot sredstvo za krepitev svojega političnega položaja. Ko še ni bil krščen, se imenuje za škofa »zunanjih zadev« (politike) in skliče prvi koncil krščanskih škofov v Niceji (325), na tleh današnje Turčije. Koncil poteka na način obračunavanja s krščanskimi heterodoksijami. Obrazec osnovne nicejske veroizpovedi, ki ga pozna vsak današnji kristjan (»Verujem v enega boga, Očeta vsemogočnega...«), in kanonsko pravo sta ob natančnem branju tudi ostro obsojanje drugače mislečih kristjanov. V zadnjem stavku izpovedi vere se nad njimi izreka prekletstvo.

To meri v prvi vrsti na pristaše škofa Arija, čigar nauk o odnosu med bogom-očetom in bogom-sinom (kristusom), ki da sta si le podobna po bistvu, je bolj skladen od zmagujočega, ki trdi, da je sin »enega bistva z očetom«. Razlika se je v grščini izražala v obliki ene same črke. Škofje, ki ne sprejemajo določil koncila, so potisnjeni v osamo ali obsojeni na izgon. Več »nepravovernih« krščanskih skupnosti izgubi pravico združevanja. Konstantinska verska »svoboda« in sledeča desetletja so tako čas, ko se z uveljavljanjem nicejske pravovernosti pospeši proces izrivanja in izgubljanja cele vrste antičnih krščanstev. Knjige, kot je Izgubljena krščanstva biblicista Barta Ehrmana (Lost Christianities), se sprašujejo, ali niso izginila tudi krščanstva, ki so bila bliže izvirniku.

Že v času Konstantina, še bolj pa po naslednikih, nekrščanska verstva doleti nestrpnost s strani kristjanov. Konstantin pred koncilom in po njem dopušča in spodbuja plenjenje poganskih templjev. Ko z vzhoda vojaško izrine svaka Licinija (324), ki ga da obesiti, to razlaga kot zmago nad skvarjenim poganstvom. Po bistvu podobno politiko nadaljuje njegov sin Konstancij II. Codex Theodosianus kaže, da so v drugi polovici istega stoletja uničevanja templjev že domala vsakoletni odloki krščanskih cesarjev. Veliki poganski retorik Libanij v Zagovoru templjev (Pro templis) zaman prepričuje, da bi jim prizanesli vsaj kot spomenikom kulture. Teodozij I. dovoljuje samo še nicejsko obliko krščanstva, poganstvo pa preprosto prepove. Konstantinova doba je bila tako razmeroma kaotičen uvod v razmere, ko niti vsem kristjanom, kaj šele nekristjanom, ni bila dana verska svoboda.

V tej luči nikakor ni zgrešeno, da je pristojna družboslovna tradicija takim odnosom med državo in cerkvami, v katerih je izrazito privilegirana ena cerkev, dala ime konstantinski model. Rimskokatoliška cerkev se mu je načeloma odpovedala šele z 2. vatikanskim koncilom; ni pa se ga še povsem odvadila, saj tudi v naših krajih kleriki še (ali spet) hitijo po pomoč k »cesarju«. S tega gledišča bi bilo nekako neskladno hkrati in brez pomislekov hvaliti 2. vatikanski koncil in Konstantina, čigar dejanja so vodila v konstantinski model.

Ponarejan tudi po smrti

Kot mnogi drugi krščanski junaki ima tudi Konstantin dve življenji: življenje do smrti in življenje po njej. Kakor je bil predmet panegiričnih ponarejanj za življenja, tako je bil tudi po smrti. To more biti še en vir zadreg ob tisočsedemstoletnici. Na Konstantina se namreč navezuje »verjetno najbolj učinkovit ponaredek v zgodovini«, kot se izrazi ameriški zgodovinar Joseph Wieczynski, Konstantinova darovnica.

Dokument, ki je imel obliko listine (in slikarskih upodobitev), naj bi dokazoval, da je umirajoči cesar Konstantin papežu Silvestru I. predal oporoko, v kateri rimski cerkvi izroča palače in ozemlja, ozemlja Vzhoda in Zahoda. Darežljivost naj bi bila zahvala za to, da ga je nekoč Silvester I. po milosti božji ozdravil gobavosti in krstil. Dokument je bil domnevno prvič uporabljen s strani papeža Štefana II. leta 754, zanesljivo pa s strani Hadrijana I. na srečanju s Karlom Velikim leta 778. Uporabil ga je tudi Leon IX. v sporu s konstantinopelskim patriarhom, ki se je leta 1054 končal z velikim razkolom med katolicizmom in pravoslavjem; od patriarha je zahteval, da rimski cerkvi preda vse, kar ji je bil zagotavljal Konstantin. Kot sredstvo prilaščanja širnih ozemelj in utrjevanja moči rimskega škofa je bila darovnica v uporabi kakšnih sedemsto let. Prav neverjetno je, kaj vse se da iztisniti iz enega človeka, če je ta cesar (ali revež) in mrtev!

V 15. stoletju je bilo dognano, da gre za ponaredek, ki izvira iz osmega stoletja (prevod darovnice in kritike Lorenza Valle sta dostopna v prevodu Tomaža Jurce). Ugotovljeno je bilo tudi, da je bila izmišljena tudi zgodbica o gobavosti, ozdravitvi in krstu. Konstantin je bil krščen šele tik pred smrtjo, kot je bilo to tedaj v navadi. Z zoprno podrobnostjo – v bližini je bil samo arijanski (heretični) škof.

Tisočsedemstoletnica bi tako lahko bila priložnost za cerkveno opravičilo Konstantinu. Nikamor ni treba potovati. Papež bi v svet in tja proti Nišu lahko poslal le primeren tvit: »Cerkev je o Konstantinu stoletja lagala.« V osmih jezikih.

Dr. Marjan Smrke je sociolog religije na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani