Različne demografske projekcije in mednarodne primerjave nas že dalj časa opozarjajo na problem staranja prebivalstva. Z upadanjem števila rojstev in upočasnjevanjem umrljivosti se bosta velikost in struktura prebivalstva v Sloveniji korenito spremenili. Delež starejših od 65 let se bo povečal s 16 odstotkov leta 2008 na 33,4 odstotka v letu 2060. Starejši od 80 let bodo postali najhitreje rastoča starostna skupina. Njihov delež se bo početveril do leta 2060. Zaradi takšnih demografskih gibanj bo prišlo do znatnega povišanja javnofinančnih izdatkov za dolgotrajno oskrbo. Evropska komisija predvideva njihovo trikratno povečanje do leta 2050 (na 3 odstotke BDP).
Iz prejšnje države smo prinesli relativno dobro organizirane državne domove za starejše občane (DSO). V začetku leta 2012 je bilo v Sloveniji na voljo 19.576 mest v domovih, kar pokriva trenutne potrebe. Največja težava je izrazito neugodno razmerje med uporabniki pomoči na domu in tistimi v institucionaliziranih oblikah dolgotrajne oskrbe. Razmerje ena proti tri nas uvršča na rep evropskih držav. Razloge za takšno stanje lahko najdemo predvsem v neustrezni cenovni politiki države. Primerjava cen namreč pokaže, da se za vsebinsko enako storitev pri dveh različnih načinih izvajanja (pomoč na domu, DSO) plačujemo dve bistveno različni ceni. Povprečna cena celodnevne oskrbe v javnem zavodu znaša danes okoli 18 evrov/dan (oskrba 1). Oskrbo v domovih praviloma krijejo upravičenci sami ali s pomočjo svojcev, zato lahko to ceno primerjamo s povprečno potrjeno ceno pri pomoči na domu, ki jo uporabnik dejansko plača (upoštevana subvencija občine). Povprečna potrjena cena, ki jo plača uporabnik storitve pomoči na domu, znaša okoli 5 evrov/uro oziroma 18 evrov/dan. Razlika je očitna, saj je oskrba v DSO 24-urna, na domu pa zgolj štiriurna. Poleg tega so cene storitve pomoči na domu oblikovane izključno glede na asistenčni del, zato je smiselno primerjati samo stroške dela pri obeh storitvah dolgotrajne oskrbe. V tem primeru je razlika v cenah pri identičnih storitvah še bistveno večja. Treba bi bilo izenačiti cene vsebinsko primerljivih storitev med različnimi izvajalci dolgotrajne oskrbe tako, da bi spodbudili večje povpraševanje po storitvah pomoči na domu namesto po institucionalnih oblikah varstva. Obenem država določene dejavnosti, ki po vsebini sodijo v DSO, nespametno seli v zdravstveni del. V slednjem celotno oskrbo namreč financira država in ne uporabnik.
Glavni izziv v zvezi z dolgotrajno oskrbo bo povezan z iskanjem novih virov financiranja. Višji davki in prispevki za dolgotrajno oskrbo bi pomenili manjšo konkurenčnost slovenskega gospodarstva. V celoti je izkoriščena tudi plačilna moč uporabnikov, zato dodatna obremenitev dohodkov ni mogoča. Ob tem ne gre prezreti, da imajo starejši relativno veliko premoženje glede na višino svojih tekočih dohodkov. V Sloveniji namreč več kot 82 odstotkov prebivalstva živi v lastniških stanovanjih in hišah. Zaradi tega bi morala država oblikovati različne instrumente, ki bi spodbujali najem ali namensko odprodajo premoženja za poplačilo storitev dolgotrajne oskrbe. Ob tem moramo poskrbeti, da ne bi prihajalo do morebitnih zlorab starejših. Primer Katalonije v Španiji kaže, da je za takšen zasuk potrebno najmanj od 10 do 15 let intenzivnega dela na področju spodbujanja večje socialne mobilnosti.
Sedanja ureditev na področju institucionalnega varstva je preveč regulirana. Izvajalcem domskega varstva je treba zagotoviti večjo stopnjo avtonomije ter ustrezne statusne pogoje za stabilnejše delovanje in poslovanje. Večja avtonomnost izvajalcev bi povečala odgovornost izvajalcev in pospešila razvoj storitev, ki bi uporabniku omogočile, da čim dlje ostane na svojem domu. Na tak način bi v manjši meri obremenili domove za starejše občane ter si obenem zagotovili večjo finančno samostojnost. Večjo avtonomijo pri poslovanju javnih in zasebnih zavodov lahko država učinkovito kontrolira skozi koncesijska pravila pri privatnih domovih in skozi funkcijo lastnika v javnih.
Slovenija trenutno nima integriranega sistema dolgotrajne oskrbe, zato veliko število storitev in koristi zagotavlja iz različnih naslovov in virov. Posebne zakonodaje o dolgotrajni oskrbi nimamo, saj je problematika dolgotrajne oskrbe urejena v različnih zakonih. Ena izmed ključnih nalog bi morala biti boljša koordinacija socialnih in zdravstvenih storitev na področju dolgotrajne oskrbe, predvsem pri pomoči na domu. Večina ljudi si želi namreč ostati doma ali blizu doma. Koordinirano izvajanje storitev pomeni tudi učinkovito upravljanje prehoda med različnimi okolji, v katerih se izvaja dolgotrajna oskrba (npr. domače okolje, bolnice, DSO). Slednje je ključnega pomena za večjo učinkovitost porabe virov in višjo kakovost dolgotrajne oskrbe z vidika zadovoljitve posameznikovih potreb.
Mednarodne primerjave kažejo, da bo breme starajočega se prebivalstva eden izmed ključnih prihodnjih izzivov za Slovenijo. Na področju dolgotrajne oskrbe je treba sprejeti zakon o dolgotrajni oskrbi, v katerem bodo interesi ključnih deležnikov uravnoteženi. Treba je zagotoviti večjo poslovno samostojnost izvajalcev dolgotrajne oskrbe in večjo socialno mobilnost prebivalstva. Nujne spremembe so potrebne tudi na področju cenovne politike, saj dosedanja povečuje povpraševanje predvsem po institucionaliziranih oblikah dolgotrajne oskrbe. Samo takšne spremembe lahko zagotovijo dostopnost do primerne dolgotrajne oskrbe, visoko kvaliteto storitev ter dolgoročno finančno vzdržnost sistema dolgotrajne oskrbe.
