Namen razstave, ki so jo v NUK pripravili v sodelovanju z Mestno občino Ljubljana, je obuditi spomin na tega književnika, energičnega kulturnega delavca, urednika, mentorja, vse od zgodnjih let pa tudi boema, vizionarja, upornika, družbenega aktivista in vseskozi enega najbolj prepoznavnih obrazov Ljubljane Petra Božiča (1932–2009). Obujanje spomina tudi zato, ker njegova »dramska dela še do danes niso zaživela na osrednjih slovenskih odrih in niso našla pravega mesta v razvojnem loku slovenske dramatike 20. stoletja«, kot pravi Maša Oliver, ki je skupaj z Ines Vodopivec avtorica razstave.
Celovita predstavitev z rokopisi, obleko in anekdotami
Avtorici sta pri izbiranju gradiva za razstavo dali prednost takemu, ki Božiča predstavlja najbolj celovito, in tistemu, s katerim se je kot ustvarjalec najbolj identificiral. Ne manjkajo dokumentacija gledališča Pekarna in fotografije Odra 57. Plečnikovo stopnišče in avla pred Veliko čitalnico, ki razstavi dajeta zatočišče, tako gostita Božičeva objavljena in neobjavljena dramska in prozna dela, nekaj revijalnih objav (Revija 57, Prolog, Mentor in Maske, Odsevanja), najzanimivejši del pa predstavljajo tipkopisi in rokopisi, povezani z njegovo gledališko teorijo in prakso. Med njimi sta režijska knjiga predstave Španska kraljica iz Mestnega gledališča ljubljanskega in scenarij iz osebnega arhiva Jerce Mrzel za monodramo Jaz sem gospa Marija. Na ogled sta še rokopisna shema scene iste predstave iz arhiva režiserja Boštjana Vrhovca ter Božičev zvezek rokopisnih zapiskov in refleksij o gledališču in dramatiki iz osebnega arhiva Dragice Breskvar.
Potem so na ogled postavljeni kostumi iz zadnje Božičeve predstave Šumi, ki jo je uprizorilo Slovensko mladinsko gledališče leta 2010, stol iz predstave Vojaka Jošta ni iz uprizoritve gledališča DPD Svoboda Ptuj Teater III v sezoni 1986/87 ter nezamenljivi kosi Božičeve osebne garderobe. Zanimiva so gotovo tudi osebna pričevanja njegovih sodelavcev, prijateljev, znancev in družine o dejanskih poteh in vsakdanjem življenju tega ustvarjalca. »Zbiranje gradiva je bilo zahtevno, saj NUK, žal, ne hrani njegove zapuščine v celoti. Fragmentarno se je ohranila v osebnih arhivih ter arhivih drugih ustanov,« pravi Maša Oliver. Zajetno količino fotografskega gradiva in dokumentacije hrani Slovenski gledališki muzej. Posameznice, ki so iz zasebnih arhivov posodile rokopisno, slikovno in drugo gradivo, so še Mojca Kreft, Daja Bah Koren in Branka Bezeljak.
Narejen po podobah vojne in izgubljenega zaupanja
Peter Božič se je rodil na Bledu, zgodnja leta je preživel v Novem mestu in Mariboru, med vojno vihro pa se je družina najprej selila v poljski (tedaj nemški) Vroclav in nato Dresden, katerega zavezniško bombardiranje je na lastne oči videl kot 12-letnik. Podobe vojne so bistveno določile njegov življenjski in ustvarjalni pogled: »Ko se je končalo uspešno drugo svetovno klanje, sem bil star deset ali enajst let, ravno dovolj, da nisem verjel besedice več... Iz moje predstave sta izginila BOG in človek!«
Čeprav za časa ustvarjanja ni bil nujno najbolje sprejet in vedno razumljen, Božič danes velja za enega glavnih predstavnikov močne povojne literarne in intelektualne generacije. Deloval je na ozadju evropskega modernizma in eksistencializma, ki tečeta tako skozi njegovo za tedanji čas izjemno svežo dramatiko absurda in groteske ter psihološko pronicljivo prozo.
Njegov kulturni profil pripada »stari šoli«, pri ustvarjanju in razmišljanju ga je vodilo samo življenje, ne pa navada, karierni cilji, vzvišena kulturna naddoločenost, značilna za današnji čas. »Če človek piše zaradi stiske, ne pa zaradi tega, ker si od tega obeta kakršno koli kariero, bo seveda pisal tisto, kar ga lomi. […] Človek ne postane pisatelj zaradi svoje genialnosti, vsaj jaz nisem, ampak zaradi potrebe.«
