V podobnih okoliščinah so recimo zamižali prebivalci Reykjavika, glavnega mesta Islandije, in v silni želji je iz pepela korupcije vzniknil – Jon Gnarr, primerek številka ena. »Nobene predvolilne obljube ne bomo obdržali,« je med kampanjo kričal navdušenim volilcem. »Skorumpirani bomo vsem na očeh!« je izzival. Obljub menda res ni držal – po zmagi njegove Najboljše stranke reykjaviških kopalnih bazenov niso preplavile brisače, živalski vrt ni dobil polarnega medveda in tudi parlament menda še ni povsem očiščen substanc sumljive narave. Nekdanji zagrizeni panker in komedijant, ki se ima za političnega aktivista in ne za politika, zdaj hodi okoli in promovira pobiranje smeti kot enega od načinov, kako lahko rešimo svet. Janše in jankovići bi ga gotovo diskreditirali z besedami, da gre za duševno motenega osebka. Pa res! Gnarr je nekaj let svojega otroštva preživel na psihiatriji. Tip je trčen!

In rad ima fejsbuk. Zadnja iz niza objav na njegovem virtualnem zidu je povezava do članka o Vladimirju Franzu, češkem predsedniškem kandidatu, ki se mu na volitvah konec tedna obeta precejšnja podpora. Gnarr je nad njim navdušen, saj ne gre za nikakršnega zapetega kravatarja, kakršnih smo vajeni v politiki. Franz, primerek številka dve, je namreč povsem apolitičen skladatelj oper in slikar pa tudi potetoviran do zadnjega kvadratnega centimetra kože. »Volitve niso lepotno tekmovanje,« se smeji prijazen čudak, ki ga je neki gledalec na nacionalni televiziji označil za »eksotično bitje iz Papue Nove Gvineje«. Za videzom starodavnega bojevnika se skriva inteligenten univerzitetni profesor, ki se je za kandidaturo odločil po tistem, ko ga je civilna iniciativa pozvala, naj malce pretrese dolgočasno bitko za prvega državljana. »Politični sistem je tako zaposlen s samim seboj, da je izgubil sposobnost samorefleksije,« je prepričan Franz, »in Čehi imajo dovolj tega sranja.«

O svetovnem sranju je imel kaj povedati tudi naš primerek številka tri, urugvajski predsednik Jose Mujica. Na razvojni konferenci v Riu je Mujica rohnel: »Ves čas govorimo o nekem vzdržnem razvoju. A kaj to sploh pomeni? Kaj bi se zgodilo našemu planetu, če bi imeli vsi Indijci toliko avtomobilov na prebivalca, kot jih imajo Nemci?« Mujica, ki je vegetarijanec, ni obseden z nerazumnim doseganjem gospodarske rasti, kar očita svetovnim voditeljem, in tudi s protikorupcijsko komisijo nima težav. Leta 2010 je bilo njegovo premoženje (star razmajan volkswagen, namreč) vredno 1400 evrov. Mujica večino svoje plače vsak mesec podari v dobrodelne namene in temu pravi svoboda. »Če nimaš veliko materialne lastnine, se lahko osredotočiš nase,« meni modri mož.

Zdaj pa, dragi moji, odprite oči. Dobrodošli nazaj v naš dobri stari svet janš in jankovićev, katerih denar izvira na vseh koncih in krajih, da še vedo ne, kje so njegovi izvori. Dobrodošli v svetu diskreditacij nadzornih organov, likvidacij novinarjev in nebrzdane samovolje despotov. Dobrodošli tu, kjer vsi mislimo z isto glavo. Zbudimo se že in storimo kaj. Ali kot pravi Gnarr: »Saruman verjame, da lahko samo veličastna moč onemogoča zlo, jaz pa sem ugotovil, da so majhna dejanja običajnih ljudi tista, ki preprečujejo vladavino teme.«