Poti avtorjev in ustvarjalcev Nevilla Astleyja, Marka Bakerja in Phila Halla so se prvič prekrižale leta 1980, ko so kot študenti znanje nabirali na takratni britanski politehniški šoli Middlesex. Po končanem študiju so jih poklicni izzivi vodili vsakega po svoji poti, zato so za nekaj časa izgubili stike, leta 1999 pa je ponovno srečanje Nevilla Astleyja in Marka Bakerja v enem izmed britanskih pubov rodilo idejo o navihani pujski, ki se s prijatelji igra v parku, pohajkuje v gozdu, z veseljem obišče babico in dedka ter nestrpno pričakuje zobno vilo, ki bo izpadli zobek pod blazino nadomestila s presenečenjem. Avtorja sta za pomoč ponovno prosila tudi Phila Halla in po številnih dvomih in zavrnitvah televizijskih hiš je dobrih pet let pozneje »Peppa the pig« ali Pujsa Pepa, kot jo danes pozna slovensko mlado občinstvo, prvič zaživela na televizijskih zaslonih.
Živalski prijatelji s človeškimi lastnosti
»Všeč nama je bila ideja, da bi v zgodbicah nastopala žival, ki smrči in se rada valja v blatu. Seveda sva takoj pomislila na pujska,« sta nekoč v intervjuju o rojstvu Pujse Pepe pripovedovala Astley in Baker, ki sta navdih za ime glavne junakinje našla v majhnih rdečih paprikah – pikantnih čilijih. Petletna Pepa z rdečimi lički in v živordeči oblekici živi z mamo, očetom in mlajšim bratom Juretom v lični hišici na vrhu griča, prosti čas pa najraje preživlja s svojimi vrstniki: ovčko Oljo, slončico Sonjo, zajkljo Zinko, psom Petrom in zebro Zalko. Tako kot Pepa je tudi vsak izmed prijateljev prevzel nekaj človeških lastnosti, saj živijo v hiškah, se pogovarjajo in nosijo oblačila, hkrati pa so ohranili nekatere navade iz živalskega kraljestva, ki mu pripadajo. Raznolika druščina se v risanki – posamezna traja dobrih pet minut – sooči z različnimi izzivi in dogodivščinami, ki so del otroškega vsakdana. Kolesarijo, igrajo nogomet, si skrivajo igrače, plavajo, spoznavajo žabe, deževnike in metulje, hodijo v šolo in se ob vsaki dogodivščini tudi kaj zanimivega naučijo.
Zaradi priljubljenosti, ki jo je risanka nepričakovano dosegla, se je prikupna prašička iz risanke naselila tudi na šolske potrebščine, v pobarvanke in otroške knjige. »Razsežnost uspeha nas je presenetila. Glavni lik smo ves čas skušali ohraniti čim bolj preprost, navdih pa smo črpali tudi iz časov našega otroštva, dogodivščin in vragolij, ki smo jih počeli,« so se pred časom v intervjuju za britanski The Sun spominjali Pepini »starši« za televizijskim zaslonom. Risana serija, ki je v prvi vrsti namenjena predšolskim otrokom, je ob vsesplošni priljubljenosti med najmlajšim občinstvom namreč prejela tudi številna priznanja, med njimi leta 2005 nagrado britanske akademije za najboljšo risano serijo za predšolske otroke.
Od britanske Peppe do slovenske Pepe
Ob tem se lahko avtorji tudi pohvalijo, da lahko danes Pujso Pepo otroci na malih zaslonih spremljajo kar v 180 državah, med njimi tudi v Sloveniji, kjer britanska Peppa sliši na ime Pujsa Pepa. V slovenščino so prevedene tudi številne knjige z dogodivščinami priljubljene prašičke, tudi tista, v kateri Pepa izpadli zobek skrbno shrani pod blazino in nestrpno pričakuje obisk dobre vile. Da bi se mali ljubitelji nagajive pujse kar najbolje vživeli v njene dogodivščine, je risanka sinhronizirana v slovenščino, glasove pa so glavni junakinji in njeni druščini posodili Gregor Gruden, Jernej Šugman, Barbara Cerar in Maja Sever, slednja je v slovenščino tudi prevedla omenjeno knjigo.
Da je risanka priljubljena pri slovenskih malčkih, pričajo tudi pogovori na spletnih forumih, kjer se starši sprašujejo, kje se da tudi pri nas kupiti potrebščine z motivi rožnate pujse. »Naš sinček se kar ne more nagledati te risanke, še posebno mu je všeč mali pujsek Jure s svojim dinozavrom,« je na spletnem forumu za starše zapisala ena izmed mamic, druga pa ji je hitro pritrdila: »Tudi moja hči, zato ji bomo za rojstni dan spekli torto z motivom Pepe.«