Razumljivo, saj so se na skoraj sto let starem objektu spisale izjemne športne zgodbe in odraščale številne generacije uspešnih nogometašev. Na prehodu iz drugega v tretje tisočletje je slovenska reprezentanca požela največjo slavo ravno za Bežigradom, kjer več let ni poznala poraza. Stadion je s polnimi pljuči venomer dihal z moštvom in ga pospremil tako na evropsko kot svetovno prvenstvo. Številne puhle obljube in načrte so navijači takrat slišali, kako bo Bežigrad deležen obnove, da si to zasluži in tako naprej. Prav nič se ni zgodilo od takrat. Vmes, ko se je reprezentanca preselila v Celje in kasneje v Maribor, Olimpija pa je tavala v nižjih ligah, so stadion dokončno zaprli in ga prepustili propadanju. Prekrit z gozdom ni bil v korist in ponos nikomur. Pozabljen in zaraščen je bil glavnemu mestu pravzaprav v napoto.

Hokejski dogodek IceFest mu je po več letih končno vrnil nekaj blišča. Še enkrat več se je potrdilo in utrdilo prepričanje, da je navezanost ljudi na Bežigrad izjemna. Presega tudi legendarni Tivoli, prav tako mu drugi starejši in novejši športni objekti nikakor ne morejo seči do kolen. Za Bežigradom se obiskovalci enostavno počutijo domače. Po hokejskem prazniku, ki ga v Ljubljani še dolgo ne bodo pozabili, bi moralo biti sporočilo jasno: odprite Bežigrad! Odprite ga čim prej, odprite ga zdaj!