Če imaš orožje, z njim običajno ne okopavaš krompirja. Orožje, ki ga imajo Američani v privatni lasti, vzame več ameriških življenj od vseh vojn, ki jih njihova država bije po širnem svetu – nekaj po nerodnosti in nesreči, nekaj naklepno, nekaj pa, ko se ljudem strga film. A to je del življenja in le redko vznemirja širšo javnost. To nima statusa javnega problema. Če pa se v tem oziru zgodi kaj takega, da se javnost vendarle vznemiri, se trgovci z orožjem in njegovi ljubitelji znajdejo v neprijetnem položaju. Doslej so se ponavadi potuhnili in počakali, da je nevihta minila. Tokrat, ko so bili klici po večjem nadzoru nad orožjem v privatni lasti in po omejitvah svobodne trgovine z orožjem in strelivom množičnejši in glasnejši kot v bližnji preteklosti, je organizacija, ki združuje trgovce z orožjem in njegove ljubitelje, udarila nazaj. Njen voditelj je zahteval, da šole prenehajo biti »področja brez orožja« in da se pred vsako šolo postavi oborožene državljane. Neki visoki politik je obžaloval, da učitelji na tisti nesrečni šoli niso bili oboroženi. Oborožite učitelje, torej. In ko bodo oboroženi učitelji, ostanejo še učenci.

Odgovor na problematično situacijo je torej povečevanje problema. Veliko izvedencev za tako reševanje problemov sedi tudi v Bruslju in drugod po Evropi. Odlika takega pristopa je v tem, da tistih, ki imajo dovolj moči za stopnjevanje problemov, učinki njihovega »reševanja« praviloma ne prizadenejo – če pa že, gotovo ne prvih in nikdar najhuje. A ostanimo še za trenutek pri ameriških ljubiteljih orožja. Odgovor na neprijetno situacijo za trgovce z orožjem in njegove privatne lastnike po tistem osnovnošolskem pokolu, ki mi je najljubši, je naslednji: »V tej državi smo svobodni zato, ker imamo orožje, ko se zgodijo tragedije, kakršna je tale, pa ljudje to izgubijo izpred oči.«

Ko ljudje spregledajo, jih razglasijo za slepe. Ko spregovorijo o problemu, postanejo problematični. Ko povedo, da imajo dovolj norosti, jim oponesejo, da ogrožajo najvišje vrednote države, v kateri živijo. Trenutek resnice je najboljša priložnost za zatrtje resnice.

Takemu »trenutku resnice« so v moderni evropski tradiciji rekli kriza. Krizo so naši razsvetljenski predniki in poznejše generacije razumeli kot privilegirani trenutek spoznanja. Kriza je odpirala vpogled v zgodovino, omogočala mišljenje zgodovine. V krizi se je pokazalo, kaj je šlo narobe, kaj ni bilo prav postavljeno, kakšne napake so bile storjene... Zato se je kriza prikazovala kot trenutek zgodovinskega preobrata, ki je ponujal priložnost, da se zgodovino vrne v prave kolesnice, spet naravna proti normam in afirmira resnična načela naših družb. Problem tu je, na kratko rečeno, v tem, da so vsi ti pomeni, ki jih producira kriza, pomeni, ki so sproducirani v sistemu, ki se nanaša na samega sebe. Zato nas kriza na koncu koncev vrača v sistem, ki je krizo zakuhal. Zato je iskanje izhoda iz krize dokazovanje, da ni izhoda. Vedno smo že tam, kamor bi želeli priti, ker je tisti želeni tam prav tu, kjer smo, prav to, kar je.

Zato so svetovna politika in njene lokalne emanacije tako zavezane in predane reševanju krize. Zato so se politiki oprijeli krize kot nove vere. Kriza je zagotovilo njihovega obstoja. Dokler bodo reševali krizo, bodo reševali svojo eksistenco, in rešitev krize bo njihova rešitev. Stisniti ljudstvo v krizni kalup, pripraviti ljudstvo zlepa in zgrda do tega, da sprejme krizo in reševanje krize, je zanje vprašanje biti ali ne biti. In zato je zanje najnevarnejša pozicija, na katero se lahko postavi ljudstvo, ta, da ljudstvo krize ne posvoji, da reče: Ta kriza ni naša kriza. Reševanje krize je ljudstvu v pogubo, poguba ljudstva. Zato ljudstvo demonstrira – če demonstrira – proti reševanju krize. Reševanje krize je tisto, ki je ljudstvo prignalo na ulice, in na ulice ga je prignalo, ker so politične institucije postale krizna svetišča.

In ko se zgodi, da ljudstvo stopi na ulice in trge, imamo trenutek resnice, ki se ga politika trudi na vse kriplje čim hitreje in čim bolj brez preostanka prevesti v jezik krize. Dokler je ljudstvo tiho, mu politika ne more vzeti glasu; glas mu bo skušala vzeti, ko bo spregovorilo. Ko ljudstvo sprevidi, da je to, kar politika počne, v nasprotju z njegovimi interesi, bodo politiki rekli tako, kot so rekli tisti ameriški ljubitelji orožja: da je izgubilo izpred oči tisto, kar je res pomembno, tisto najpomembnejše – da je zaslepljeno. Ko ljudstvo odsvoji krizo, ga politiki začnejo žaliti, da ne ve, kaj hoče, da ničesar ne razume, da je zavedeno in zmanipulirano, da sploh ni ljudstvo, temveč le majhen odstotek ljudstva: obrobna skupina (ali skupinica) nezadovoljnežev. In da bo zaradi ljudskega odsvajanja krize samo še slabše, res hudo, grozno. Ker jih je strah, strašijo.

Kar je po uradnem mnenju na obrobju, je tako daleč stran od centra, ki si ga lastijo politiki vseh barv, vsi brezbarvni – temno brezbarvni – politiki, da ti začnejo govoriti o ekstremih. Jezik ekstremizma, ekstremizem kot diskvalifikacija, je postal na temni evropski celini priljubljeni jezik politike. Kdor ni z nami, je ekstremist, levi in desni. Take diskvalifikacije so nekoliko nerodne. Ne bom se skliceval na »ekstremiste«. Sklical se bom na etabliranega zgodovinarja, enega boljših poznavalcev novejše evropske preteklosti, ki brez ovinkov pove, da v Evropi danes vlada – desni ekstremizem.