Protikorupcijski komisiji se je včeraj potemtakem posrečilo, kar je novopečeni predsednik Borut Pahor obljubljal pred volitvami. Spravila je na isti imenovalec Zorana Jankovića in Janeza Janšo. Tako različna, a enaka (bi veljalo reči ista?) v zanemarjanju zakonskih obveznosti, pozabljivosti, sprenevedanju, laganju, zavajanju itd., ko gre za prijavljanje premoženja komisiji. Tako različna, a enaka, ko gre za nenavadno naključje, da zasebno poslujeta s podjetji, ki na drugi strani na veliko poslujejo z mestno občino oziroma državo. Tako različna, a enaka, ko gre za otroke, starše ali drugo krvno ali zakonsko sorodstvo, ki jima finančno tako ali drugače pomaga (ali pride prav, ko jima pred komisijo zmanjka štrene o lastnem TRR).

Navsezadnje pa tudi tako različna, a enaka, ko tisto, česar nista znala pojasniti komisiji, omalovažujeta in zavračata, če ne kar diskreditirata. Ko se torej, vsak po svoje, ob poročilu komisije spakujeta. Kot sta se sprenevedala, ko smo mediji, predvsem časopisi, odkrivali marsikaj, o čemer ju je kasneje povpraševala komisija.

Toda v slonokoščenem stolpu slovenske politike so se prve razpoke včeraj vendarle pokazale. Predsednik državnega zbora Gregor Virant je, dajmo biti naivni in verjeti v njegovo načelnost, našel razmeroma jasne besede. Tudi predsednik koalicijske ljudske stranke Radovan Žerjav. Vsi drugi, tudi oni iz opozicije, so pleteničili tako ali drugače, bolj ali manj pričakovano, pri čemer je morda še najbolj zmedeno in dvoumno v svoji vseustrežljivosti deloval predsednik države, ki je izrazil, povzeto, zaskrbljenost zaradi ugotovitev protikorupcijske komisije, ki poglabljajo nezaupanje ljudi v politiko v trenutku, ko je v Bruslju pojasnjeval napredek Slovenije v spopadu s krizo. Sliši se namreč, kot da bi bilo Pahorju ljubše, če komisija poročila ne bi bila objavila. Da bi bilo ljudi lažje spraviti žejne čez vodo in da si strici iz tujine ne bi mislili česa (še bolj) slabega o nas.

Ni bilo mišljeno tako, spet, dajmo biti naivni, toda prvi državljan svojega prvega preizkusa – na videz tako preprostega, saj se ni bilo treba opredeliti ideološko, temveč zgolj politično – navzlic temu ni opravil. Pa je bila to zgodovinska preizkušnja, kakršne Pahor menda ne le obožuje, ampak misli celo, da jim je kos, ko bi moral tisti, ki hoče biti (predsedniška) avtoriteta, zavzeti stališče.

A včerajšnjim razpokam se bodo, celo če bodo začasno pokrpane, kmalu pridružile naslednje. Globlje. Četudi se bo denimo Lista Zorana Jankovića, pardon, Pozitivna Slovenija, refleksno in demonstrativno postavila za svojim vodjo, se bolj bistri in manj oportunistični poslanci gotovo že zavedajo, da z njim lahko le še potonejo. In čeprav bo SDS trdno stala za Janšo, se najbrž vsaj on, ki je bral Sun Cuja, zaveda, da v koaliciji z Virantom (in Žerjavom) nič več ne bo moglo biti tako, kot je bilo.

Z drugimi besedami, poročilo protikorupcijske komisije za prebivalce političnega slonokoščenega stolpa ni zoprno zato, ker bi lahko povzročilo politično krizo, temveč zato, ker opisuje politično krizo, v kateri že lep čas živimo. Ker še malce drugače pravi tisto, kar trdijo tudi državljani na protestih: politična kriza so predvsem tisti, ki se delajo, da jo preprečujejo.