Tako se gradi pokojninski steber. Pozabite na zavarovalnice, na pokojninske družbe, na banke na delnice, obveznice in drugo dolgoročno sranje, vlagajte v otroke in ni hudič, da ne boste mogli nekega dne dvigniti telefona in zahtevati povračilo vašega stvarnega vložka v potomstvo. Tako nekako je srepo gledajoče uradnike na KPK prepričeval župan najlepšega mesta na svetu, zlomljen od poslušanja 34. in 35. strani Premikov. A komisijski zasliševalci se niso pustili speljati na stranpot. Sine gor ali dol, Zoki ni znal pojasniti tekočeračunske telovadbe, ko mu je stanje na računu nihalo od skrajnega roba dovoljenega negativnega stanja in resne socialne stiske zaradi nezmožnosti plačevanja osnovnih računov do nekaj sto tisočakov plusa. Zoki je domov odšel z grenkim nasmeškom, saj je vedel, da končno poročilo ne bo prijazno do njegovega razumevanja legalnih finančnih tokov. Vsaj Ljubljana me ima rada in mi bo vse oprostila, si je mislil. A to je bilo junija...

Tudi predsednik/predsednik je moral – ne prvič v življenju – zreti v mrke obraze zasliševalcev, medtem ko je stara neekološka 100-vatna žarnica žgala v beločnico prvega obrambnega ministra in sta v ozadju vse bolj glasno izmenično odmevala Danijela in Petar Grašo. »Niste prijavili, prepozno ste prijavili, nedovoljena premoženjska korist, vaša soproga, vaš brat, vaš sin, Volvo, Trenta, Mesarska, Velenje, poroštvo...,« je odmevalo v premierjevi glavi še dolgo po tistem, ko je zapustil sobo polno mrkih obrazov tam na Dunajski. Tudi pri najboljši volji in po dveh kapsulah bilobila se premier ni mogel spomniti, od kod mu tistih 210.000 evrov, za katere zasliševalci trdijo, da so mu »nesorazmerno in nepojasnjeno« povečali premoženje. Kot mu tudi ni bilo povsem jasno, zakaj mu očitajo sklenitev sanjskega posla, ko mu je firma za nepremičnine plačala dobrih 100 jurjev več, kot bi bila tržna cena. Saj vsak polspodoben nepremičninar ve, da hiše prodaja a. lokacija in b. renome bivšega lastnika. »A misliš, da Jacku Nicholsonu tudi težijo, ko proda bajto v Malibuju nad tržno ceno, ker je pač njegova?« je JJ postavljal retorično vprašanje šoferju, ki je, podučen, kako se komunicira s šefom vlade, le v nejeveri odkimaval z glavo. Ko je že kazalo, da bo končno našel notranji mir, je mimo švignil volvo XC 70. »A ti veš, koliko staneta registracija in vzdrževanje te makine?« je ponovno navrgel proti šoferju. »Ja, drago je, a ne?« je skušal podano žogo odbiti v avt šofer, da bi tako prekinil to mučno igro. »17.855 evrov v petih letih! Tako pravi Goran, meni se pa ne sanja, ker vse plačuje Urška. Kako naj ima potem človek kontrolo...,« se je glas premiera že izgubil v hrupu službenega audija.