In ne le nastopajoči, tudi sama filmska in producentska ekipa, ki se imenuje Court 13, je neke vrste skupnost oziroma »grassroots filmmaking army«, ki snema filme o »mejnih skupnostih«. Ali z besedami njenega vodje, režiserja Benha Zeitlina: »Mi hočemo biti na mejnih lokacijah na robu sveta in posneti o njih film, preden izginejo s sveta.« In prav v tem, da je življenje na eni izmed teh lokacij »na robu sveta«, filmano tako rekoč iz prve roke, je tudi ta učinek nadrealnosti, ki prežema Zveri južne divjine. K temu vtisu nadrealnosti kar nekaj prispeva tudi to, da bolj ko je to pleme, ki leze iz bajt, zbitih iz prav neverjetne krame (v primeri z njimi se tudi najbednejše koče v kakšnem indijskem slumu zdijo prave vile), primorano na golo preživetje (hranijo se z raki in vsem, kar nalovijo v vodi), bolj je srečno in nepopustljivo glede svoje navezanosti na takšno prvobitnost. Toda ne vso pleme: ko se bliža hudo neurje, jih večina zbeži, verjetno nazaj v civilizacijo, ostane pa le neko trdo jedro, ki postane prispodoba vztrajanja v »južni divjini«. In naj je še tako bolehen in prepojen z viskijem, je najbolj goreč glasnik te vztrajnosti prav Wink, ki hoče tudi svojo hčerko, malo Hushpuppy, vzgojiti v trdih pogojih preživetja.
Toda po neurju je »Kad« še huje poplavljena kot prej, tako da je tudi njenemu trdemu jedru vse težje preživeti: tedaj Wink organizira reševalno akcijo, v kateri z mrtvim aligatorjem, polnim razstreliva, naredi luknjo v jezu, skozi katero odtečejo naplavine. V »Kadi« se sicer pojavi nekaj več ozemlja, toda posledica Winkove »reševalne« akcije je ta, da oblast ta trdi preostanek »divjega« plemena izseli in namesti v zavetišče, kjer dobijo tudi medicinsko oskrbo. Zdaj že hudo bolni Wink bi morda preživel le z operacijo, vendar se raje iztrga iz bolniške postelje in gre umret v svojo »divjino«, v katero se je skupaj z njim vrnilo tudi tisto trdo jedro.
Te Zveri južne divjine nedvomno dobro vedo, da tudi »vrnitev k naravi« ni več nobena alternativa, kaj šele kakšna rešitev. Pač zato, ker tudi narave ni več oziroma je le še smetišče ali odpadek tehnološke civilizacije. In prav kot odpadek je obenem tudi figura njenega »konca« ali bodoči modus človeškega preživetja: seveda pod pogojem, če bodo tiste ogromne in globoko zamrznjene živali, ki bodo prihrumele iz stopljenih ledenih gmot, do ljudi tako prijazne, kot so v sanjskih vizijah male Hushpuppy.
