Koktajl pred fizično prisotnimi duhovi

Sogovornik se pod psevdonimom Nick Upper podpisuje tudi pod režijo, vrh tega pa bo delo ob pomoči fiktivnega igralca Amadeusa Mozarta sam še uprizoril. Pripoved postavlja v središče v izolaciji živeči ostareli par, od katerega želi moški del svetu predati Sporočilo, ki naj bi rešilo svet, in zato k sebi domov povabi vse največje ljudi svojega časa, a ti se pojavijo zgolj v nevidni obliki.

Ionescovi Stoli na slovenskem dramskem podiju doslej niso doživeli ravno številnih uprizoritev. »To je pač zamorjen komad, ki na grotesken način govori o smrti in ne vidim razloga, zakaj bi publika zanj imela kakšen poseben interes. Še tam, kjer so ga uprizarjali, je bil najbrž na oder postavljen predvsem zaradi gledališke praktičnosti, saj je spisan zgolj za dva igralca,« širšo sliko zariše Goršič. In zakaj se je potemtakem tega besedila lotil sam? Ker je enostavno dobil povabilo in hkrati izziv umetniškega vodje Mini teatra Ivice Buljana, da sam uprizori dramo, v kateri pomembno vlogo igrata dva lika. »Najprej s to idejo nisem bil posebej zadovoljen, saj je to nekaj podobnega, kot če bi Romea in Julijo odigral en sam človek, vendar se je med delovnim procesom le pokazala rešitev.«

Goršič je tako nazadnje ustvaril predstavo, ki združuje konceptualno gledališče, postjugoslovansko politično gledališče kot tudi vse bolj priljubljeni žanr rumenega teatra. »Gre za nekakšen koktajl, tako iz žanrske in stilske kot tudi domišljijske perspektive.«

Z dramaturgom Ivico Buljanom sva v celoti ohranila Ionescovo dramaturško ogrodje, medtem ko sem vsebino spisal povsem na novo in jo prilagodil svojemu življenju in delu. Gre za ironičen pogled na jugoslovanski teater, predvsem pa na dogajanje v Slovenskem mladinskem gledališču, kjer sem dolga leta deloval kot igralec, zato se bom obregnil tudi ob svoje vloge in pozicijo sebe v gledališkem prostoru. Nevidni liki, ki jim bom ponudil stol, se bodo torej poimensko naslanjali na konkretne gledališke ustvarjalce, dogajanje pa na konkretne situacije. Tako bodo morda nekateri duhovi celo fizično prisotni v dvorani. Ker moja predstava govori o tem, da so se nekateri gledališčniki usedali na stole, drugi na stolčke, torej na visoke položaje, meni pa je ostala le pručka, bomo morda kakšno konkretno osebo užalili ali vznemirili, vendar bi si Ionesco najbrž želel prav tega.

Gledal sem kar nekaj dolgočasnih predstav po tem besedilu, saj ga ustvarjalci niso dobro razumeli. Stole je Ionesco napisal kot grotesken rekviem sebi. Ko se je preselil v Francijo, je namreč deloval v malem gledališču, kamor je le po slučaju zašel kakšen gledalec, in razmišljal, da ko bo umrl, bo pa na njegov pogreb prišlo veliko slavnih ljudi, saj bo tudi sam velika zvezda. Prav zato v njegovi farsi ni gledalcev oziroma so ti namišljeni, saj se bodo prikazali šele ob njegovi smrti. Tema je sicer strašno zamorjena, a ker absurd danes živimo, se mi zdi edino logično, da Ionesca sedaj beremo v okvirih ironije in posmeha v odnosu do sebe, zato sem predstavo zasnoval kot komedijo o sebi in ustvarjalnem prostoru, v katerem sem deloval. To isto besedilo je na Dunajskih slavnostnih tednih pred dvema letoma režiral priznani francoski ustvarjalec Luc Bondy, a so mu Ionescovi dediči po tej predstavi menda prepovedali še kdaj režirati katero koli besedilo njihovega slavnega prednika, saj je Ionesco zahteval, naj bodo uprizoritve njegovih tekstov antinaturalistične. Tako bo moja predstava predvsem »antibondyjevska« (smeh). Uprizoritev, v kateri se bodo zmešale farsa, klovnada, parodija, absurdna komedija in še kanček grenkobe, pa lahko poimenujemo tudi šaljiv postmodernistični informans, saj bo to tudi nekakšna gledališka učna ura.

Vsaj njegove glavne misli sem gotovo precej striktno zasledoval. Nekako izključena je le tema o fiktivnem otroku. Čeprav je tudi ta prisotna na simbolni ravni, saj gledališčniki na svoje predstave in vloge gledamo kot na svoje otroke. Izpuščeno tematiko pravzaprav nadomeščajo številne druge vsebine, povezane predvsem s teatrom.

Najprej naj omenim, da bo v predstavi prikazana tudi grafika mojega strica Franceta Miheliča, ki je nekakšna likovna upodobitev Ionescovih Stolov. Gre za lesorez iz leta 1957 z naslovom Obisk, ki uprizarja izvedbo rekviema. Pri scenografiji pa mi je priskočila na pomoč hčerka Nina Goršič, s katero menim, da sva našla duhovito in enostavno rešitev s stoli. Ko sem gledal razne uprizoritve te drame, sem na odru vselej uvidel velikanske težave s stoli kot materialnimi rekviziti. Običajno sta delo uprizarjala dva igralca, medtem ko se je na odru nagrmadilo tudi po sto stolov, zaradi česar je imel gledalec občutek, da se nastopajoča ukvarjata predvsem s prekladanjem stolov in tako bolj delujeta kot odrska delavca kot pa igralca. Sam bom na odru imel le en stolček in pručko.

To pa vsekakor bodo imeli, saj se v gledališču vse dogaja na simbolni ravni. Če bodo želeli, se bodo lahko vsi usedli na stolček, medtem ko so se nekateri simbolično že. Po Ionescu gre v predstavi za srečanje velikanov, zato sem na svojo »smrt« povabil kar veliko njih: od gledališčnikov, glasbenikov, likovnikov, filmarjev... in tudi med sodelavci je kakšen. Moji občudovani pa imajo vsi svoje stole.

Amadeus Mozart je pač dramaturški trik, v njem sem poiskal svojega soigralca, da se predstava ne bi prevesila v monodramo. Ionesco je ob koncu drame uvedel sogovornika, ki naj bi izpovedal njegovo sporočilo, ker pa je bil avtor takrat še mlad in neznan ter o svoji karieri ni imel kaj veliko povedati, tudi njegov alter ego v besedilu zmore le nekaj jecljanja. Sam pa sem, ker je večji del moje kariere že za mano in je zato tudi moja pozicija v gledališkem svetu jasna, kot sogovornika izbral figuro, ki ima marsikaj povedati, in sicer s svojo glasbo. Obiskovalci predstave bodo tako med drugim prisluhnili tudi Mozartovemu Rekviemu.