V svoji uspešni in dolgi reprezentančni karieri ste igrali le na enem svetovnem prvenstvu – na Islandiji leta 1995, ko je Slovenija osvojila skromno 18. mesto.

To je bil debitantski nastop Slovenije na svetovnih prvenstvih, končal pa se je z grenkobo in razočaranjem. Izgubili smo proti Hrvaški, Rusiji, Češki in Kubi, premagali pa le Maroko in ostali brez osmine finala. Leto prej smo si na EP na Portugalskem priigrali uvrstitev na SP na Islandiji in glede na to, da je bilo to naše drugo zaporedno veliko tekmovanje, so bili tudi cilji in želje precej višji. Računali smo na zmagi proti Maroku in Kubi, ki bi nam prinesli četrto mesto v skupini, ki je še kot zadnje prinašalo osmino finala. A proti Kubi smo odpovedali na celi črti, to je bila naša najslabša tekma na Islandiji in verjetno tudi najslabša celotne generacije. Naša tiha želja je bil četrtfinale, kajti prvih sedem reprezentanc se je neposredno uvrstilo na OI 1996 v Atlanti. Potihoma smo upali celo na olimpijski nastop, a končalo se je klavrno. Objektivna razloga sta tudi ta, da se je Jani Likavec poškodoval tik pred odhodom na SP in smo ostali brez prvega organizatorja igre, jaz pa sem zaradi viroze dva tedna manj in slabše treniral, zato smo morali v igri precej krpati.

Na letošnjem SP v Španiji se bo Slovenija v skupini C v Zaragozi pomerila s Srbijo, Poljsko, Belorusijo, Savdsko Arabijo in Južno Korejo. Kako visoko lahko poseže?

Skupina je kar v redu, slovensko reprezentanco pa vidim pri vrhu. Vse reprezentance, vključno s Savdsko Arabijo in Južno Korejo, igrajo dober rokomet, zato bo treba na vsaki tekmi igrati maksimalno, na polno. To velja tudi za uvodni tekmi v Zaragozi proti na papirju slabšima nasprotnikoma, kot so Arabci in Azijci. Slovenija ima kakovostno reprezentanco, in če nas bo po eni strani spremljala športna sreča, po drugi pa nas končno le zapustila smola s poškodbami, se lahko s Srbi in Poljaki najmanj enakovredno bojujemo za prvo mesto v skupini.

V drugem delu SP v Španiji se skupina C križa s skupino D, v kateri so Španija, Hrvaška, Madžarska, Egipt, Alžirija in Avstralija.

Gre za zelo težko in zahtevno skupino. Ker gre za križanje po sistemu C1-D4, C2-D3, C3-D2 in C4-D1, je treba biti v svoji skupini čim boljši, najbolje seveda prvi, ker to prinaša vsaj na papirju lažjega nasprotnika v osmini finala. Če bi bila Slovenija prva v svoji skupini, predvidevam, da bi se v osmini finala pomerila z Egiptom, ki bo v skupini D verjetno četrti. Egipt je vsekakor lažji nasprotnik kot Španci, Hrvati ali Madžari. A tudi če se nam ne bo uspelo izogniti omenjeni trojici, to ne bo katastrofa, kajti po drugi strani bosta breme favorita in pritisk na tekmi proti nam vsekakor na njihovih ramenih.

Z izjemo Nenada Bilbije slovenska reprezentanca nima »šuterja«, ki bi zabijal z devetih, desetih metrov. Je to naš največji minus?

Položaj levega zunanjega igralca nas muči že nekaj časa. Že na lanskem EP v Srbiji nismo imeli klasičnega »bombarderja«, kajti Borut Mačkovšek je bil še premlad in posledično je dobival le malo priložnosti za igro. Bilbija naj bi uveljavljenemu reprezentančnemu sistemu igre dodal še strele od daleč, kar nam je doslej manjkalo. V Nemčiji je za njim odlična prva polovica sezone, v primerjavi z EP v Srbiji, kjer smo igrali že zelo dobro, pa naj bi bil kakovost več. Za slovensko igro v napadu me ne skrbi, v obrambi pa imamo še veliko rezerv.

Zaradi spleta okoliščin sta na seznamu potnikov za Španijo tudi Primož Prošt in Vid Kavtičnik. Ali lahko po dolgi odsotnosti dobro odigrata zahteven in naporen turnirski sistem tekmovanja?

To je mogoče le na tekmi, dveh ali treh, nikakor pa ne na celotnem tekmovanju. Kar zadeva Primoža Prošta, bo v Španiji drugi vratar, kajti Gorazd Škof je nesporno številka ena. V trenutkih, ko bo moral spočiti Škofa ali ko Škofu morebiti ne bo šlo, sem prepričan, da bo dobro opravil svoje delo. Vratarji so vedno zgodba zase, pravzaprav specifika ekipe. Čeprav Proštu manjka tekem, je v zadnjih tednih in mesecih bolj ali manj normalno treniral. Poleg tega ima željo in motiv, da se na igrišču rehabilitira po stavniški aferi v Montpellierju, zato se zanj ne bojim.

V nasprotju s Proštom, ki zaradi stavniške afere ni branil dobre tri mesece, je bil Kavtičnik zaradi operacije kolena in rehabilitacije odsoten z igrišč kar osem mesecev.

Situacija s Kavtičnikom je seveda drugačna, predvsem glede telesne pripravljenosti, ki je verjetno malce slabša od Proštove. Toda Vid je predviden kot drugi desni zunanji igralec, ki naj bi po poškodbi Davida Miklavčiča občasno in uspešno razbremenil prvega levičarja Jureta Dolenca. Manjka mu predvsem tekem, a po drugi strani ima kakovost in izkušnje, saj že dolga leta igra v vrhunskih evropskih klubih. Prepričan sem, da bo tisto, kar se pričakuje od njega, dobro opravil in da bo dodal svoj delež v mozaik uspeha.