Gre za situacije, ko ljudje športne rekvizite prenesejo v drugo okolje. Kot na primer v filmu Temna zvezda, ko glavni junak na koncu ob zvokih veselega country napeva odjaha na deski za srfanje v vesolje. Ti parašportni poskusi se nemalokrat končajo tragično. Malce manj znana ljubljanska zgodba na primer govori o športniški fantovščini v baru Nebotičnika, na kateri se je nesrečniku porodila ideja, da lahko zvozi spiralno stopnišče drsajoč se z zadnjico po ograji, kar se je končalo fatalno. O prostih plezalcih po opečnatih blokih, ki so se vzpenjali in spuščali po stenah oziroma prehajali z balkona na balkon v višini desetega nadstropja, sem že nekoč pisal, so pa seveda del taiste zgodbe. Prav tako ona ekipa veslačev, ki se jim je zdel jez na Savi zlahka prevozen, medtem ko se vožnja na rolerjih, ko se je podjetnež oprijel avtobusa LPP ter na tak način prevozil eno postajo, vendarle končala srečno. Značilnost mladosti je pač ta, da neverjetno zaupa vase in da premore manj strahov kot starost. Kar zadeva smučanje, je bilo raznih bizarnih poskusov kar nekaj. Spomnim se na primer filma o podvodnem smučanju, ki je bil, če me spomin ne vara, prikazan celo v Cankarjevem domu. Takisto smo lahko videli poskuse smučanja po puščavskem pesku, ki ima vseeno kanček več smisla kot spuščati se v breztežnostnem prostoru. A glavna tovrstna zgodba se nanaša na smučanje po stopnišču bloka. Čudna so seveda pota uma, da redno proizvaja ideje, ki imajo po odstotkih vnaprej bistveno več možnosti, da se končajo slabo kot dobro, kar smučanje po stopnicah zagotovo je.

No, v tem velikem urbanem mitu je najkrajšo odnesla soseda. Starka, ki je iz svojega stanovanja izstopila ravno v trenutku, ko je smukač priletel na smučkah po stopnicah in jo zbil. Gospo so odpeljali v bolnišnico, kjer pa ni ostala, temveč so jo doktorji preusmerili naprej v psihiatrično ustanovo. Ko so jo vprašali, kaj je bilo, jim je namreč prostodušno odgovorila, da jo je na lastnem stopnišču zbil drveči smukač in da je žrtev smučarske nesreče.