Kot prvi mož juda bi se lahko petelinil, saj slovenski predstavniki te borilne veščine, ki je v olimpijski druščini najbolj cenjena, dosegajo izjemne uspehe. Predvsem judoistke, ki so redne udeleženke podelitve najboljših športnic leta, Urška Žolnir pa je kot prva Slovenka na Olimpu zasluženo postala tudi najboljša slovenska športnica. Toda Gabrovec ima preveč funkcij in dolgih krakov v slovenskem prostoru, da bi se z njim pogovarjali zgolj o športni panogi, ki jo vodi in ki ji, vsaj kar zadeva finančna sredstva, ne gre slabo.

Izjemno ste dejavni kot športni funkcionar. Od kod vam takšna volja?

Temeljna zgodba izhaja iz moje aktivne kariere judoista. Malo ljudi ve, da je bil moj drugi šport veslanje, s katerim sem ukvarjal med 13. in 17. letom pri mariborskem Braniku. Starši so zaradi verskih in drugih razlogov nasprotovali mojemu športnemu udejstvovanju. Imel sem željo, da presežem najstarejšega brata, ki je bil zelo uspešen judoist. Ta manko in splet okoliščin, ko sem se moral iz univerzitetnega mesta zaradi družine preseliti v Slovenj Gradec, sta mi dala nov motiv. Z leti sem zašel v funkcionarske vode, ki ti dajo širši pogled. Najprej ugotoviš pri svoji zvezi, kaj je treba narediti, potem skušaš svoje znanje prenesti še na širše območje. Moram poudariti, da ima veliko zaslug pri mojem udejstvovanju tudi predsednik OKS Janez Kocijančič, ki me je leta 2000 povabil k sodelovanju kot člana izvršnega odbora. Čeprav nisem »difovec«, kar mi večina skeptikov očita, sem se stvari hitro učil. Športu sem želel dati več po vsebini.

Kot je znano, ste bili aktivni tudi v politiki. Kako ste doživljali ta leta?

Nobena tajna ni, da sem imel v življenju dve politični opciji. Do leta 1986 sem bil član zveze komunistov, česar ne tajim in se ne sramujem. Med letoma 1995 in 2001 me je sedanji predsednik vlade prepričal, da sem zaradi socialnih načel vstopil v stranko SDS. To je bila ena mojih večjih napak v življenju. Napaka zato, ker nisem delal v pravem okolju. Nikoli nisem vstopil v stranko, da bi imel kakšen privilegij, temveč zato, da bi nekaj naredil. To mi je sicer uspelo, saj smo ustanovili športno dejavnost v tej stranki, ustanovili smo fundacijo Vrtnica in še kaj. Ko pa je v določenem trenutku prišla pobuda od zgoraj, koga moraš voliti, sem se od politike poslovil. Kot šef koroške regije bi moral namreč še drugim dopovedovati, koga naj volijo. Zdaj nosim posledice. Ko ima Janez Janša možnost, disidente kaznuje po znanih metodah. S tem sem se sprijaznil, zato imam v poslovni dejavnosti kdaj težave. A sem bil vedno odkrit in znal povedati ljudem stvari v obraz. Nikoli nisem sprejemal diktata. Sicer se z Janezom Janšo vedno pozdraviva, ko igrava nogomet. Imava distančen odnos. Lahko pa rečem, da nikoli več ne bom šel v politiko, čeprav sem tako mislil že tedaj, ko sem izstopil iz zveze komunistov. Zato me motijo napadi na Janeza Kocijančiča, ki je profiliran politik, ves čas je prisoten v isti stranki. Res ne vem, zakaj je minus, če je nekdo politično opredeljen tako, kot je. Navsezadnje me je Kocijančič povabil v izvršilni odboj OKS, ko sem bil še član stranke SDS. To dokazuje, da ima rad šport in vse skupaj ne opredeljuje po politični pripadnosti.

V slovenskem športu vas je precej funkcionarjev, ki ste ali ste bili člani političnih strank. Torej tudi pri športu, ki naj bi državljane z mislimi odgnal drugam, daleč od vsakodnevnih težav, ne gre brez politizacije. Vaš pogled?

To je zelo slabo. Ker rad stvari javno povem, verjetno tudi nisem več predsednik Fundacije za šport. V konkretnem primeru sem povedal svoje Dragu Balentu (v. d. generalnega direktorja Direktorata za šport – op. p.) in sem verjetno postal moteči predsednik. Nikoli ni dobro, da katera koli politika, ki pride na oblast, uveljavlja svoje interese prek športa. Navsezadnje je šport največ izgubil, ko je bil na oblasti Borut Pahor, ko je direktorat za šport vodil Marko Rajšter. Šport je izgubil največ zaposlitev, saj je številka s 144 padla na 116 zaposlenih športnikov v javni upravi. Zdaj je zaposlenih še 110 športnikov, kar je precej manjši padec, kot se je zgodil v prejšnji vladi.

Ste podpredsednik OKS, torej imate dober pregled nad slovenskim dopingom, ki ga vodi SLOADO. Kot nam je znano, doslej v Sloveniji še ni bil pozitiven noben judoist. So torej slovenski judoisti angelčki, ki živijo zdravo življenje in si ne pomagajo z zdravju škodljivimi dodatki, da so denimo agresivnejši, da lažje izgubijo kilograme?

Vsi naši najboljši judoisti so v sistemu nenapovedanih kontrol, ki so se izvajale tudi pri njih. Spominjam se, da so lani pred olimpijskimi igrami po treningu kontrolorji obiskali Lucijo Polavder, ki več kot dve uri ni mogla opraviti male potrebe. Ker se je vsem mudilo na tekmo, je tedaj znorel trener Marjan Fabjan. Koliko je bilo dejansko nenapovedanih dopinških kontrol pri judoistih, pa ne vem. Za zdaj ni bil pozitiven še noben slovenski judoist. Osebno lahko rečem, da SLOADO zelo podpiram. Na olimpijskem komiteju se zavedamo, da ne more nekdo, ki vrhunski šport podpira, na drugi strani šport nadzorovati. Zato je cilj, da SLOADO postane neodvisna organizacija, da se torej odcepi od olimpijskega komiteja. To bomo letos zanesljivo storili že v prvem četrtletju, se pravi do konca marca. Tudi brez pomoči države, ki je sicer zavezana h konvenciji. A sistem pri nas je takšen, da mora država najprej dobiti kazen, da potem kaj izvede.

Ali ne bi bilo v boju za čistejši slovenski šport bolje, da bi se določen odstotek proračuna športnih panog, ki ga dobijo od države, namenil boju proti dopingu?

Moj predlog je, da se za takšen korak odločijo vse športne panoge. V judo zvezi imamo za leto 2013 posebno opredeljen denar, ki bo namenjen dopingu. Poleg tega je edino povišanje – ob tem, da je država korektno obdržala denar za šport v 98 odstotkih, torej Drago Balent in pristojni minister Žiga Turk nista požrla besede – na letnem programu športa doživel prav doping, kjer se je indeks povišal na 106. Za približno 20 odstotkov so se sredstva, namenjena dopingu, dvignila tudi na fundaciji.

V Londonu ste nam dejali, da bo OKS po koncu OI sklical tiskovno konferenco in povedal dejstva o suspendiranem atletu Boštjanu Buču. Tega niste storili. Zakaj?

Pričakovali smo, da bo postopek stekel hitreje. Moje osebno mnenje je, da je bilo na Bučevi strani precej zavlačevanja. Postopek še vedno ni pravnomočno končan. Čeprav nas Buč ozmerja z idioti in kreteni, nočemo stvari prehitevati. Ko bo zadeva končana, bom okoli tega povedal kaj več.

Bili ste predsednik FŠO, iz katerega naslova športna panoga, ki jo vodite, prejema precej državnega denarja. Menite, da so državna sredstva pravilno razporejena po športnih panogah ali je bolj odvisno od tega, kdo ima vpliv v športnopolitičnih organih?

Menim, da funkcionarski vplivi niso povezani z delitvijo denarja. Sploh odkar se je spremenil pravilnik, da o kategorizaciji športa ne bo odločal več strokovni svet za športvlade Republike Slovenije, v katerem so se v preteklosti dogajale licitacije. Jaz pri njih nikoli nisem sodeloval, saj se mi je vse skupaj zdelo perverzno, četudi sem bil en mandat član strokovnega sveta. Mimogrede, tudi te funkcije nimam več. Takrat je vse skupaj delovalo tako, da je denimo Bruno Parma dvignil roko in rekel, da si želi, da bi bil šah namesto v tretji v prvi kategoriji športov. Če je dobil soglasje vseh prisotnih, je šah napredoval v prvo skupino. Fantje so se torej med sabo zmenili, kar je postalo vsakoletno pravilo. Večina fantov tam je bila »difovcev«, ki so nenadoma postali solidarni, čeprav so bili prej kot psi in mačke. Zdaj, hvala bogu, tega ni več, saj se največ odloča na podlagi dosedanjih rezultatov.

A tudi tu imate vpliv. Veliko smo pisali, da nogomet nima niti enega kategoriziranega športnika, da ima tenis le enega v svetovnem razredu, atletika le tri, od tega enega v neolimpijski panogi. Vodni športi, judoisti, plesalci in nekateri drugi pa jih imajo precej več in posledično prejmejo precej več državnega denarja...

Morda je kje kakšna anomalija pri športih, ki jih naštevate. Zelo nam denimo očitajo, da ima največ kategoriziranih športnikov smučarija. In tudi ples, ki ima navsezadnje več skupin. Nikoli nismo želeli primerjati nekoga, ki pleše, in nekoga, ki skače. Navsezadnje se s smučarskimi skoki ukvarja zelo malo športnikov tako pri nas kot v svetu. V zadnjih štirih letih smo skušali kategorizacijo sinhronizirati. Če bi ostala takšna, kakršna je bila leta 2006, bi danes že imeli samostojno športno zvezo, v kateri bi bili vsi neolimpijski športi, ki so želeli tedaj izstopiti iz OKS. Pred tem neolimpijski športniki niso morali priti do svetovnega razreda. To anomalijo smo odpravili.

Torej se ta čas ukvarjate s kriteriji, kako najti še pravičnejše kriterije kategorizacije. Tudi tu ste vi vodja skupine. Kako napredujete?

Bržčas bomo dobili na mizo predloge, ki bodo pomagali rešiti težave. Nedvomno bodo potrebne spremembe, a poudarjam, da je kategorizacija v zadnjih štirih letih dosegla namen. V zakonu o športu jasno piše, da kriterije pripravlja nacionalna panožna športna zveza ali olimpijski komite. Do zdaj se je z njo ukvarjal olimpijski komite, ker je imel največje zaupanje. Ni pa tako nujno.

Večkrat med pogovorom ste dejali, da se pri nekaterih odločitvah samoizločite zaradi etičnih razlogov. Nedavno je Drago Balent v pogovoru za Dnevnik dejal, da ste pristranski do juda že zato, ker imate radi borilne športe...

Upal sem, da me boste vprašali tudi to. Balentova izjava je laž! Niti slučajno nisem bil nikoli prisoten pri zadevah odločanja, ki so se mi zdele sporne zaradi funkcije, ki sem jo imel. Kot predsednik fundacije nisem želel biti član komisije D1 ali D2, pa tudi ne D3, D4 ali D5, kar bi lahko bil. Balentova izjava je bila tako perverzna in pokvarjena tudi zato, ker sva z Leom Kremžarjem edina, ki se vedno samoizločiva, kar on dobro ve. Draga Balenta sem kasneje tudi dvakrat srečal. Rekel sem mu, da mu nič ne zamerim, saj je itak baraba v osnovi, je vojak JJ-ja, kar veva oba.