»Skoki utegnejo biti zelo preprosta stvar, le na prave gumbe je treba pritiskati,« je trenerski moto 42-letnega Gorana Janusa, ki se je sicer rodil v Beogradu, a je v vrtec že začel hoditi v Ljubljani, kamor je bil oče poslan na novo službeno dolžnost kot visoki vojaški častnik. Čeprav je začel skakati v ljubljanski Iliriji, kjer je bil njegov oče eden najbolj zagnanih amaterskih klubskih delavcev, šele pri 11 letih, je hitro postal jugoslovanski reprezentant. Ko je leta 1991 Franci Petek postal svetovni prvak na veliki skakalnici na prvenstvu v Predazzu, je bil njegov sostanovalec. Kot skakalec si je vse izboril s trdim delom, zato tudi kot trener stavi na večji obseg vadbe kot njegov predhodnik v reprezentanci.
Po tekmovalni karieri se je Janus, sicer diplomant fakultete za šport, posvetil trenerskemu poslu. Dolgo časa je veljal za delavca v ozadju, ki pomaga glavnim trenerjem, da lahko delajo in žanjejo slavo. Prav vsi uspehi slovenskih smučarjev skakalcev v prvem desetletju 21. stoletja so bili povezani z Goranom Janusom v vlogi pomočnika Matjaža Zupana. Leta 2002 na olimpijskih igrah v Salt Lake Cityju je Slovenija v postavi Robert Kranjec, Peter Žonta, Primož Peterka in Damjan Fras senzacionalno osvojila bronasto kolajno na ekipni tekmi za Nemčijo in Finsko ter pred Avstrijo. Sredi novoletne turneje 2005 je bil v paketu z Zupanom v režiji direktorja Primoža Ulage odstavljen, a sta bila po nekaj urah tudi vrnjena na položaj. Janus je kot zvesti vojak SZS odpeljal ekipo na naslednjo tekmo svetovnega pokala, ker je bil Zupan psihično preveč strt po odstavitvi. Poldrugi mesec kasneje na svetovnem prvenstvu v Oberstdorfu v Nemčiji je na srednji skakalnici Rok Benkovič postal svetovni prvak, ekipa v zasedbi Benkovič, Primož Peterka, Jernej Damjan in Jure Bogataj pa je bila bronasta.
V vlogi pomočnika selektorja je bil vselej v ozadju, a s svojimi idejami in vizijo. Predvsem se je vseskozi učil, ko je videl, kaj je dobro in kaj gre narobe. Ko je kot glavni trener reprezentance B začel žeti uspehe v celinskem pokalu, kjer so njegovi varovanci v eni sezoni 33-krat stali na stopničkah za zmagovalce, je bilo glede na neuspehe pod vodstvom Matjaža Zupana le vprašanje časa, kdaj bo vendarle dobil priložnost na čelu najboljše slovenske skakalne zasedbe.
»Vsak trener mora najprej odlično poznati teorijo. 20 let sem skakal, 13 let sem trener. Če sešteješ pluse in minuse, prideš do spoznanja, kaj je pomembno, da izluščiš prave stvari. Nisem raziskovalec, ki bi odkrival toplo vodo,« razmišlja Janus, ki kot nekdanji skakalec rekorder točno ve, kaj je treba povedati skakalcu, ko leti čez zadnjo rdečo črto. Včasih je dovolj, da le pogleda Roberta Kranjca, drugič Petru Prevcu izreče le en stavek. Ko je tekmovalec razočaran zaradi neuspeha, ga zaradi napake ne nadira s povišanim glasom, ampak pusti na miru in se z njim pogovori čez dan ali dva. »Včasih mora priti do neuspeha, da ostaneš na realnih tleh, ker le tako napreduješ,« razlaga Janus.
Ker je Janus po karakterju rojeni zmagovalec, je prepričan, da je Slovenija lahko enakovredna velesilam. Predvsem pa se z drugimi reprezentancami ne obremenjuje, niti ga ne zanima, kaj počnejo, ker ima s svojo ekipo dovolj dela. Ko se je na 61. novoletni turneji razplamtela prava psihološka vojna glede čudežnih skakalnih čevljev, ki jih imata Norvežana Jacobsen in Hilde, je le zamahnil z roko in dodal, da ima slovenska reprezentanca povsem konkurenčno opremo.
»Naša rezerva je v motoriki in tehniki. Ko se tekmovalec usede na startno klop, je sam. Jaz sem tisti, ki ga moram pripraviti do tega, da bo vse naredil, kot je treba,« pravi Janus, ki ne dela kompromisov, ampak stavi na disciplino in razporeditev vlog v trenerski ekipi. Ima dva pomočnika, izkušenega Janija Grilca, in mladega Nejca Franka, nekdanjega skakalca, za katerega pravijo, de je izjemno nadarjen za trenersko delo. Odprt je za sodelovanje s psihologi in najboljšimi atletskimi trenerji za telesno pripravljenost.
Njegova strast je ribolov na krape, zato odhaja na dopust na Madžarsko, kjer cele dneve namaka trnek. Medtem ko potrpežljivo čaka na plen, razmišlja o življenju in smučarskih skokih. Ko je doma, zjutraj odpelje hčerkici dvojčici v vrtec.