»Fair play je srce športa. Ne igrajte proti drugim, ampak drug z drugim,« so bile besede Danca Wima de Heera na mednarodni konferenci z naslovom »Šport, toleranca in fair play« leta 1996 v Amsterdamu, s katerimi je zajel bistvo fair playa. Ta je v sodobnem športu, kjer kapital in dobiček mnogokrat prevladata nad športnim duhom, postal izredno cenjen. S takšnimi in drugačnimi metodami in prijemi ga želijo strokovnjaki in športni delavci v vseh športih vcepiti predvsem mladim in otrokom, pri čemer pa niso vedno uspešni. Vonj po slavi, nagradah, denarju in še čem je v vrhunskem športu mnogokrat premočan, zato številni do zmag pogostokrat uberejo »bližnjice«, pri tem pa povsem zanemarijo moralne in etične vrednote v družbi in športu. »Načela fair playa so mnogokrat prekršena, niso vsi 'pravi športniki', saj je pogosto dosežek oziroma zmaga tako precenjen cilj, da velikokrat želja po njej zaduši in prekrije moralno zavest in fair play. Glavni neposredni kršitelji tekmovalnih pravil, moralnih norm in načel fair playa so v večini organizatorji tekmovanj, športni delavci, športni učitelji in trenerji ter seveda tudi tekmovalci,« je v knjigi Fair play in šport zapisal J. Šturm.

Prva nagrada leta 1965

»Fair play definiramo kot odnos med različnimi akterji v športu. Temelji na spoštovanju med vsemi akterji – športniki, trenerji, sodniki, navijači in pravili. Temu nekoliko figurativno pravimo srce športa,« pomen fair playa potrdi dr. Stanislav Pinter, namestnik ambasadorja Republike Slovenije za šport, strpnost in fair play. »To, kar je bilo včasih samo po sebi umevno, se je v obdobju družbenih sprememb začelo velikokrat izpuščati in pozabljati. V Sloveniji smo to začeli poudarjati konec devetdesetih let, ko je bilo v našem prostoru veliko nasilja, kar se je odražalo tudi pri športu. Da bi se izognili manifestacijam na športnih prizoriščih in ob njih, smo šli v spodbujanje osnovnih odnosov, spoštovanja in izpeljave različnih projektov,« je o svojem poslanstvu in vlogi spregovoril Pinter.

Najbolj izrazito kampanjo fair playa vodi Mednarodna nogometna zveza (Fifa), ki je s tem začela po svetovnem prvenstvu v Mehiki leta 1986. Takrat je v četrtfinalu pri zmagi Argentine proti Veliki Britaniji enega izmed zadetkov Diego Armando Maradona dosegel z roko, kar je priznal šele kasneje v pogovorih z mediji. »Mednarodna in Evropska nogometna zveza sta vodilni na tem področju. Z določenimi kodeksi in pravili obnašanja sta poskušali spodbujati fair play skozi točkovni tekmovalni sistem, da bi bil nogomet bolj zanimiv, čist in tekoč. Primeri, ko nogometaši žogo, ko se nekdo poškoduje, spravijo iz igre, so povsem interne zadeve. Sporočajo, da tudi takrat, ko sodnik nima razloga za prekinitev igre, začutijo, da se mora pomagati osebi, ki je pomoči potrebna. Medijsko obe organizaciji skrbita za promocijo z dnevi fair playa. V Sloveniji smo se v zadnjih letih s tem kar precej ukvarjali, predvsem pri mlajših starostnih kategorijah,« pojasnjuje Pinter in dodaja, da je bil korak naprej storjen tudi v drugih športih: »Najvišji standardi so v borilnih športih, kjer so bili sprejeti določeni ukrepi. Premik smo naredili v rokometu, predvsem v času evropskega prvenstva v Sloveniji. Takrat je bil poseben projekt, fair play je bil sestavni del celotnega prvenstva. To se je takrat zelo obrestovalo. Srebrna kolajna ni bila posledica tega, smo pa naredili ogromno predhodnih aktivnosti, zaradi katerih smo lažje izvajali organizacijo prvenstva in smo imeli malo ekscesov. Dosežek je bil, da ni bilo nobenih konfliktov med navijači, nato pa se je ta trend v rokometu še kar nekaj časa obdržal. A ko je rokomet začel slediti nekaterim vzorom nogometa, so se stvari nekoliko spremenile. Tudi v košarki smo naredili določene zadeve na visoki ravni, izpostavljam pa odbojko in tekme ACH Volleyja, ko se je predvsem na tekmah lige prvakov močno promoviral fair play.«

Od leta 1965 so posebne poteze fair playa tudi nagrajene. Prvo nagrado so podelili pri Mednarodnem komiteju za fair play (CIFP), imenujejo pa se po osebah, ki so s svojim bivanjem in delovanjem zelo zaznamovale šport (Pierre de Coubertin, Willi Daume, Jean Borotra). Leta 1998 je društvo športnih novinarjev podelilo tudi prvo nagrado za fair play v Sloveniji. Od leta 2002 pri izbiri sodeluje Slovenska olimpijska akademija, zmagovalca pa izglasujejo člani društva športnih novinarjev.

Birsa želel zmagati na pošten način

Primerov fair playa je bilo v zadnjem obdobju ogromno, nekaj tudi s slovenskimi akterji. Veliko prahu je v Franciji in v Sloveniji dvignila poteza nogometaša Valterja Birse, ko je še nastopal v dresu Auxerrja. Na prvenstvenem obračunu je vanj trčil takratni nogometaš Marseilla Bakari Kone, za kar mu je glavni sodnik nemudoma pokazal rdeči karton. A ker je Šempetrčan vedel, da ni šlo za namerni udarec, je stopil do delilca pravice, mu razložil situacijo, ta pa je izključitev Koneja preklical. Dogodek se je zgodil pri izidu 0:0, na koncu pa je zmago slavil Auxerre z 2:0. »Malo je takšnih igralcev, ki bi storili kaj podobnega. A meni je v tistem trenutku po glavi hodilo le, da želim zmagati na pošten način,« se poteze spominja Birsa.

Nekoliko manj znan je primer smučarja Mihe Hrobata, ki se je izkazal na olimpijskem festivalu evropske mladine. Takrat šestnajstletni član smučarskega kluba Triglav Kranj je odlično nastopal na slalomu, saj je po prvi vožnji zasedal peto mesto. Ko si je pred drugim nastopom ogledal prvo vožnjo, je opazil, da je povozil količek, kar so sodniki spregledali, tudi sam pa med smučanjem ni začutil, da bi storil napako. Odločil se je, da žirijo obvesti o nepravilnosti, na drugi progi pa nato ni nastopil.

Če sta zgornja primera vredna vsega občudovanja, pa je tudi veliko takšnih, ki so vredni zgražanja in obsojanja. Najbolj znan je primer že omenjene »božje roke« Diega Armanda Maradone. Francoski napadalec Thierry Henry pa je na primer na tekmi dodatnih kvalifikacij za svetovno prvenstvo leta 2010 v Južnoafriški republiki pred podajo za odločilni gol Williamu Gallasu kar dvakrat očitno igral z roko, kar so sodniki spregledali. Vsi so pričakovali, da bo nekdanji zvezdnik Arsenala nešportno potezo priznal, a ta tega ni storil, za kar mu je kasneje celo grozila kazen prepovedi nastopa na mundialu s strani disciplinske komisije Mednarodne nogometne zveze (Fifa), kar se naposled le ni uresničilo.

Leta 1997 si je podlo potezo privoščil voznik formule 1 Michael Schumacher. Na zadnji dirki v Jerezu, ki je odločala o naslovu prvaka, je želel s steze spraviti konkurenta Jacquesa Villeneuva, a na koncu odstopil sam, Kanadčan pa je slavil naslov svetovnega prvaka. Schumacher je za svoj manever od Mednarodne avtomobilistične zveze (Fia) prejel kazen odvzema vseh osvojenih točk.