Pa tudi v Belgiji Depardieu ni imel mirnega spanca. Francija in njeni davčniki ter tajna policija so oprezali za njim čez mejo samo nekaj sto metrov vstran od novega domovanja in vprašanje je bilo, če Belgija ne bo popustila Parizu in dovolila, da ga Francozi ugrabijo, mučijo, dokler premoženja ne prepiše na račun francoskega proračuna, in ga na koncu kot izdajalca domovine giljotinirajo. Sploh pa Gerardu, ki, kot priča njegov zunanji videz, lahko poje toliko kot prebivalci srednje velike afriške države, belgijska nacionalna kuhinja (pire s pomfrijem) ni zadoščala. Zato je nemudoma začel iskati novo domovino. In jo je nemudoma našel. Spomnil se je namreč svojih otroških želja, da bi bil član ruske mladinske organizacije Komsomol, da bi bil komunistični revolucionar, rdečearmejec in tudi trockist, če je treba, in stepski kolhoznik ter udarnik v katerem od uralskih rudnikov, in je Božičku pisal, da bi imel rad ruski potni list. In ga je dobil. Ruski predsednik Putin je takoj začutil iskrenost Gerardove želje, njegovo globoko, a dolgo zatajevano pripadnost ruskemu narodu, in je preko svojih zvez na zunanjem ministrstvu dosegel, da je nedomoljubni Francoz Depardieu postal domoljubni Rus in je dobil potni list v cirilici v treh dneh, kar sicer pri navadnih smrtnikih traja kar nekaj let.

Njun čvrst in dolg objem ob tem svečanem dogodku in komaj zakrite solze radostnice, so bili srečni finale Gerardove večmesečne golgote, polne groze in strahu, da mu bodo v socialiste preoblečeni francoski komunisti pobrali vse do zadnje pare. Ruski narod, ki je zgroženo opazoval brezmilosten Depardieujev boj za pravice poštenega davkoplačevalca, si je oddahnil in silen ponos ga zdaj preveva, saj bogati na zahodu po zaslugi Depardieuja spoznavajo, kako plemenit in pravičen je ruski družbenopolitični red, kakšen človekoljub je tovariš Putin.

Depardieu pa se bo seveda znal oddolžiti novi materi domovini. Naslednji film, ki ga bo posnel, bo novi Asterix, s katerim bo Gerard v vlogi Obelixa namesto Rimljanov tokrat mlatil Kozake, Čečene, ameriške vohune, članice skupine Pussy riots in pripadnike ruske opozicije. In to brez čarobnega napitka. Dovolj bo, da ga potopijo v vodko. Depardieu bo naredil remake filma Križarka Aurora, s katerim bo popravil zgodovinsko krivico, saj ne bo bombardirala Zimskega dvorca, ampak Versailles in Elizejske poljane. Živel bo skromno, v brunarici sredi Sibirije, nekje pri Krasnojarsku, s kužijem Idefixom grizljal suho polenovko in srebljal boršč. Skromno plačo si bo prislužil s poučevanjem igralskih veščin predsednika Putina, ki je sicer talentiran igralec, a mu do oskarja še veliko manjka. Dvakrat na teden bo imel za v Lubjanki zaprte ruske tajkune predavanja o tem, kako sprevrženo in nedomoljubno je neplačevanje davkov. Prestopil bo v pravoslavje in se naučil cirilico. Na koncu bo ležal balzamiran v mavzoleju na Rdečem trgu, ob Leninu, milijoni Rusov pa se bodo vsako leto prišli priklonit velikemu sinu ruskega naroda.