»Na te tri zgrešene tarče stoje razumljivo ne morem biti ponosen. Znova so se mi prikradle klasične napake, posledica prevelike želje in razmišljanja o končnem rezultatu med tekmo,« je Klemen Bauer iskreno priznal, kaj se mu je motalo po glavi sredi zasledovalne preizkušnje v Oberhofu, ko se je povsem približal vodilni trojici Mališko-Garaničev-Boeuf in bil s tem na pragu največjega uspeha v svetovnem pokalu. »Ko pa nisem bil več v igri za najvišja mesta, sem se lahko znova sprostil, zbral in zadel več tarč,« je pojasnjeval tipičen miselni preobrat, s katerim je v meglenem, vetrovnem in deževnem Oberhofu z devetim mestom končno le pokazal velik del svojega potenciala. Že v soboto je z 12. mestom reševal čast slovenskega biatlona v nekdanjem vzhodnonemškem športnem središču. Samo na dveh tekmah je nabral več točk kot decembra na osmih tekmah in še 800 evrov.
Po dobrem nastopu moške štafete, ki je v petek pritekla šesto mesto, skupno zaslužila 3000 evrov in si zagotovila olimpijsko normo za Soči, se je v soboto in nedeljo biatlonska ruleta najbolj obrnila pri Jakovu Faku. Junak, ki je na štafetni preizkušnji dosegel najboljši čas večera, je bil šele 21. v sprintu in 33. na zasledovanju. Velemojster najbolj stresnih obračunov je imel le 60-odstotno strelsko statistiko. Kot bi z Bauerjem med prazniki zamenjala puški. Osmih kazenskih krogov, kolikor jih je tekel v nedeljo, ne pomni.
Fak je imel težave predvsem pri streljanju leže, v srce tarče premera 4,5 centimetra. »Za vrhunsko raven je to katastrofa. Z osmimi zgrešenimi streli ni mogoče pričakovati več,« je pripomnil Jakov Fak. Vendar dobro ve, da je to daleč od sposobnosti. V soboto ga je v največji meri zmedel veter. »S trenerjem Kosom nisva našla napak, razen vetra. Meril sem enako, ko sem zadel ali zgrešil.« V nedeljo je namignil, da ni bil popolnoma prepričan o natančnem streljanju, kar je še kako pomembno. »Že nekajkrat sem ponovil, da sem pripravljen tako na uspešen kot manj uspešen razplet. Vsak nastop želim izkoristiti za učenje in ga s tem obrniti sebi v prid. Vedno je nekaj novega,« je povedal o izkušnji. Po drugi plati je zadovoljen zaradi izjemno dobre tekaške forme (tretji čas). S tem je misli takoj usmeril proti sanjskemu Ruhpoldingu, kjer se je marca veselil naslova svetovnega prvaka, v četrtek pa bo šlo znova zares v štafeti.
V skupnem seštevku svetovnega pokala je s petega zdrsnil na osmo mesto. Prehiteli so ga Šved Fredrik Lindström ter ruska junaka Oberhofa Dimitrij Mališko in Evgenij Garaničev, ki sta dosegla celo dve dvojni zmagi. Ob tem sta bila med deseterico še dva Rusa Ustjugov in Volkov, kolegica Olga Zajceva pa je za nameček slavila v ženskem zasledovanju, medtem ko je več kot 20.000-glavo množico domačih navijačev v soboto očarala nova princeska Miriam Gossner. Prva »puška Pokljuke« Teja Gregorin je bila na sprintu šele 50., potem pa je v zasledovanju prehitela kar 25 biatlonk, s tem da je zadela kar 17 od 20 tarč, kot bivši sosed Klemen. »Glede na sprint sem s tem kar zadovoljna. Nastop kot sem si ga zamislila. No, kakšno tarčo več bi vseeno morala zadeti in malo bolj poskočno teči v klanec. Vseeno je dobro, da sem si povrnila samozavest. V soboto sem bila že malce v dvomih, da se decembrski niz ne bo nadaljeval,« se je potolažila Teja Gregorin. V Ruhpoldingu se želi vrniti med najboljšo deseterico sezone v skupnem seštevku.
Medtem ko sta Peter Dokl in Janez Marič, slednji predvsem zaradi hudega padca na najbolj divjem spustu, ostala zunaj šestdeseterice, je druga biatlonka Andreja Mali končno vpisala simboličnih 17 točk. »Na zadnjem strelskem postanku stoje sem želela preveč in posledično zgrešila dve tarči,« je tudi Kamničanka podobno kot Bauer navrgla delček razmišljanja med zasledovalno tekmo (končala jo je kot 33.), ki črno-belo barva biatlonski svet.
