To, kar je Richard Wagner (1813–1883) že v času svojega življenja pomenil Nemcem, bil je njihov nacionalni simbol, tako so na drugem koncu Evrope, v Italiji, gledali na Giuseppeja Verdija (1813–1901), ki je bil ravno tako izjemno popularen, spoštovan. Bila sta glasbena inovatorja svojega časa, oba pa sta svojo nesporno genialnost omadeževala tudi s političnimi manevri: Verdi je odkrito simpatiziral z gibanjem za osvoboditev severne Italije izpod avstrijske oblasti in združitev Italije ter bil celo podpredsednik italijanske vlade, od takrat tudi sloviti slogan Viva V.E.R.D.I.!, medtem ko je Wagner pod psevdonimom pisal politične pamflete, kar sicer v tistem času ni bilo nič posebnega, vendar je bil predvsem tisti o judovskih glasbenikih zanj zgodovinsko usoden, kajti po tem se nikoli več ni mogel otresti antisemitskega predznaka. Nehvaležno uslugo mu je pozneje naredil še diktator Adolf Hitler, ki se je dobesedno zaljubil v njegovo glasbo.

Vendar sta bila tako Verdi kot Wagner v prvi vrsti velika umetnika in vizionarja in je bil tako njun politični angažma drugotnega pomena. Verdi je napisal 28 oper in operno zvrst moderniziral, Wagner pa jih je napisal polovico manj, 13, a precej daljše (njegov sloviti Nibelungov prstan traja približno 15 ur, odvisno od tempa, ki ga določi dirigent, in ga po navadi izvedejo v štirih dnevih), znotraj katerih je utemeljil glasbeno dramo in jo definiral skozi tako imenovano celostno umetnino. Oba mojstra sta se poznala in tudi spoštovala, kar sicer ni bila ravno odlika značajsko arogantnega Wagnerja, zgodovinske muzikološke analize pa so pokazale, da med seboj nista neposredno tekmovala ali se kopirala, temveč sta našla vsak svojo umetniško nišo in jo razvila do potankosti.

Več let priprav na jubilej

V Nemčiji so že pred tremi leti natančno programsko in finančno zasnovali aktivnosti ob Wagnerjevem letu 2013, najživahneje bo v Bayreuthu in Leipzigu. V Bayreuthu, kjer si je Wagner za svoje glasbene drame postavil lastno svetišče, Festspielhaus, kar je financiral njegov mecen Ludvig II. Bavarski, bodo julija letos na novo postavili največjo Wagnerjevo mojstrovino, celoten Nibelungov prstan. Še vedno najprestižnejši operni festival na svetu zadnjih pet let vodita Wagnerjevi pravnukinji, Katharina Wagner in Eva Wagner Pasquier, ki sta tokratno postavitev slovite tetralogije zaupali režiserju Franku Castorfu (potem ko je sodelovanje odpovedal sloviti Wim Wenders). Med drugim bo nastopila tudi Dresdenska državna kapela pod taktirko Christiana Thielemanna, starega znanca bayreuthskega festivala. V Leipzigu, kjer je Wagner ravno tako vrsto let deloval, pa bodo na novo postavili skladateljeve zgodnejše opere. Tudi v Sloveniji se bomo po dolgih letih končno poklonili Wagnerju, kot se spodobi – s scensko postavitvijo njegove opere. Ljubljanska in mariborska Opera ter Cankarjev dom, ki so zagrizli v koprodukcijo, so izbrali njegovega zgodnjega in manj zahtevnega Letečega Holandca, režijo so zaupali Matjažu Bergerju, dirigentsko paličico pa mlademu srbskemu dirigentu z mednarodnim slovesom Aleksandru Markoviću.

Manj dolga imamo Slovenci do Verdija, ki je praktično stalnica slovenskih opernih repertoarjev. V ljubljanski SNG Opera in balet bodo v jubilejnem letu ponavljali operi Traviato in Nabucco iz prejšnjih sezon, obuditi želijo opero Rigoletto, ki je premiero doživela tudi v mariborski operni hiši v začetku aktualne sezone. Verdiju se bodo priklanjali tudi na številnih koncertih, denimo Simfonični orkester SNG Maribor je napovedal dva koncerta in izvedbo njegovega Requiema. Izvedbe Verdijevih oper napovedujejo domala vse svetovne operne hiše, in četudi bo tudi vsa Italija v letu 2013 dihala z Verdijem, sezone v milanski Scali niso začeli z njim, temveč z drugim jubilantom, Wagnerjem, in njegovo poznejšo opero Lohengrin, kar je sprožilo nekaj polemik. Vseeno pa bodo v tej prestižni operni hiši v tem letu na oder na novo postavili kar šest Verdijevih oper – La Traviata, Falstaff, Nabucco, Macbeth, Oberto conte di San Bonifacio (prva opera, ki so jo uprizorili v Scali in s katero je Verdiju tudi uspelo) ter Ples v maskah. Verdiju bodo v Italiji posvetili tudi dva festivala; na 91. veronskem opernem festivalu bodo med drugim uprizorili opero Nabucco s tenoristom Placidom Domingom, v Parmi, v bližini skladateljevega rojstnega kraja Le Roncole Verdi, ki so ga pozneje poimenovali po skladatelju, pa bo junija Verdijev festival.

Eden filozof, drugi praktik

Oba slovita skladatelja romantične opere sta umrla v Italiji, Verdi kot skromen kmetovalec v Milanu, Wagner kot zadolžen razsipnež v Benetkah, ki so ga potem pokopali v Bayreuthu. Vila Wahnfried, za katero je grob skladatelja, njegove druge žene Cosime in njunega psa, je danes Wagnerjev muzej, ki so ga ravno za jubilejno priložnost povsem prenovili. V obdobju nacistične Nemčije je bila vila počitniško bivališče firerja, ki je Bayreuth ustoličil v nacistično meko.

Če sta Franz Liszt in Wagner utelesila novonemško romantiko, je Verdi ostal nekoliko bolj »konservativen« ter razvil bolj »praktično« italijansko glasbeno dramo. In v svojih operah ni bil nič manj teatraličen kot Wagner, le do glasbe je pristopal nekoliko drugače; ni ga zanimalo filozofsko poslanstvo, temveč se je posvečal človeškim likom.

Glasba obeh umetnikov pa ne zaseda le opernih odrov; z njo so denimo podložili več kot 800 filmov, tudi slovito trilogijo Gospodar prstanov. Iz konteksta vzeti Wagnerjevi lajtmotivi ali izpiljene Verdijeve arije pa niso bili vedno uporabljeni tako simpatično kot v filmih; zlorabljali so jih v politično-propagandne namene, sploh Wagnerjevo glasbo, kar še danes sproža številne polemike. Na srečo je čedalje več tistih, ki menijo, da ni potrebe, da bi njuno glasbo tolmačili v širših družbenih kontekstih, temveč zgolj kot celostne umetnine.